DRŽAVNA LASTNINA V vlogah v nedokončani zemljiškoknjižni vojni proti BiH

Piše: Muharem Cero

---

Vprašanje državne lastnine (lastništva na njenem ozemlju) iz zgodovinskega konteksta nastajanja Daytonskega mirovnega sporazuma ni dobilo svoje ustavne opredelitve, besede so to kreatorjev samega sporazuma. 

Glede na takšno utemeljitev je mogoče sklepati, da BiH iz istih razlogov ni dobila svoje ustavnopravne opredelitve, temveč se je le prepoznala po značaju DRŽAVA BiH. Izostanek ustavnopravnega predznaka se je izkazal za dobro priložnost za tiste, ki osporavajo obstoj Bosne in Hercegovine, da v mirnodobnem okolju nadaljujejo uresničevanje svojih političnih ciljev. Agende osporavanja so se prilagajale spremenjenim in spremenljivim kontekstom od leta 1995 do danes, z negotovim trajanjem. 

Mednarodni in regionalni konteksti so bili ugodni in manj ugodni, zato je bila tudi agresivnost tistih, ki osporavajo, narekovana in prilagojena temu.

Nekako takoj po vojni proti BiH pri izvajanju daytonskih rešitev se je med političnimi, analitičnimi in mednarodnimi akterji uveljavila nedefinirana večpomenska opredelitev ustavnega značaja Bosne in Hercegovine, izrečno SESTAVLJENA DRŽAVA SLOŽENEGA ZNAČAJA.

Izvajanje Daytonskega sporazuma se je potiho prilagajalo tej nerodni opredelitvi, bosanska državnost pa je v tej inerciji krenila v avanturo KRIVEGA SRASLJA mirovnega sporazuma in njegovega Aneksa 4. Strateške agende tistih, ki osporavajo bosansko državnost, so pospešile izvedbo tega projekta (krivega sraslja), s strategijo političnega narativa v javnem in političnem prostoru pa so spodbujali tuje priče Daytonskega sporazuma k vsestranski sprejemljivosti tega dejanja strani v končanem konfliktu. Suverenistični projekti srbske strani so dobivali svoje zadovoljstvo. Isti koncept je bil spremljan z zlorabo orodij iz tako imenovanega prava vzporednih in posebnih odnosov entitet Republika Srbska in Srbija. Z uspešnim ciljem nastanka policentrične države konfederalnega tipa (nato okrepljen z agendo srbskega sveta) se je uresničil velikosrbski projekt po meri začrtanih ciljev. 

Casus Belli vojn proti Bosni in Hercegovini je bila priključitev delov bosanske države njenim sosedam, Srbiji in Hrvaški, kar je sodišče v Haagu presodilo kot kazensko pravno znano dejstvo. 

Vprašanje reševanja statusa državne lastnine v Bosni in Hercegovini (njenih javnih dobrin, kot lastnine vseh državljanov) je zadnja ovira, ki je ta projekt do zdaj ni mogel rešiti na sebi željen način. Suverenistični nacionalni projekti Srbije in Hrvaške, vsak na svoj način, v polnem soglasju in sinergiji ga izvajajo na bosanskih tleh z vztrajnostjo Karađorđa, Tuđmana, Miloševića, Bobana, Karadžića, vse do današnjih akterjev z enakim predznakom. Šele s temi projekti je jasno, da morajo za te politične cilje pridobiti tudi tako imenovano mednarodno podporo. Ni skrivnost, da z metodami lobiranja in kdo ve kakšnimi drugimi, v tem cilju deloma tudi uspejo, predvsem zaradi površnega zahodnega pragmatizma in nastale nove stvarnosti z vplivom Rusije. 

Razmerja moči se v kontekstu nove stvarnosti (ukrajinskega konflikta) spreminjajo skoraj dnevno, zahodni pragmatizem, usmerjen s pozornostjo na ukrajinske in kosovske dogodke, pa Bosno postavlja v nesprejemljiv položaj kolaterala v širših konfliktih. 

Konsociacijski model postaja metodologija reševanja regionalnih konfliktov. Ta model počasi postaja tudi odgovor, ki se ponuja za končanje "bosanske krize" ob 28. obletnici Daytonskega mirovnega sporazuma. 

Konsociacijski ustavnopravni predznak za Bosno v suverenistični agendi sosedov se vrača v izhodiščne lizbonske postavitve - unije etnoteritorialnih enot (republik) v ohlapni državni zvezi (glej čudo, v svojem zadnjem nastopu pred stavbo OHR-a visoki predstavnik Christian Schmidt Bosno prepoznava kot zvezno državo, zato napotuje, da se vprašanje državne lastnine rešuje na zvezni ravni, kar ni značilnost DMS in daytonski izraz). 

Da bi preprečili te nekoliko črne slutnje za bosansko državnost, je življenjskega pomena, da se vprašanje lastništva na ozemlju (bosanskohercegovski lastninski list) dodeli njenemu ustavnemu nosilcu, državi Bosni in Hercegovini, po načelu kontinuitete njenega trajanja, njeni administrativni ureditvi pa z Zakonom o upravljanju in uporabi državne lastnine omogoči njeno uživanje brez pravice prenosa lastništva. 

Takšna rešitev končuje možnosti koncepta zapletene države konsociativnega tipa, Bosno pa ustavnopravno opredeljuje kot decentralizirano državo regij, v kateri njeni administrativni ureditvi nista nič drugega kot regije v sodobnem pojmovanju decentralizacije. To ni le pragmatično, to je edino pravilno razumevanje Aneksa 4 Daytonskega mirovnega sporazuma, sodbe Ustavnega sodišča Bosne in Hercegovine, pa tudi nepovraten pot do uresničitve dveh preostalih ciljev iz Agende 5+2 - državna samoodrživost BiH in uresničena možnost vladavine prava. 

Če je tako, in je, življenje današnje Bosne je krč nedokončane vojne, potem je končanje te travme pot v harmonizacijo njenega življenja s konceptom decentralizirane države regij, kar Dayton zagotavlja. 

Dobro bi bilo, da bi ta glas slišali mednarodni akterji v BiH, predvsem pa članice Kvinta. 

Upati je, da bo Bosna in Hercegovina poleg rojstnega lista dobila tudi lastninski list na svoje ozemlje, kar ji pripada!