Država niie poražena, ampak državotvorna politika: Bošnjaški in probosanski voditelji izgubili bitko, ki je niso niti vodili!

Napisal: Rasim Belko

Težko je bilo februarja 2025. leta celo slutiti, koliko bo napad na ustavni red BiH s končnim ciljem secesije entitete Rs imel stičnih točk s podobnim poskusom v Španiji iz leta 2017.

Danes je epilog tega napada v režiji političkega vrha entitete Rs jasno viden. Napad na ustavni red je povzročil krizo, vendar ni destabiliziral države v taki meri, kot je bila namera Milorada Dodika, vodje Rs, SNSD-ja in samega napada. Končno je izstop pred sodišče Bosne in Hercegovine vodje celotne zgodbe dokaz, da je država preživela in da je njen sistem opravil svoje delo. Koliko je to delo odraz vmešavanja mednarodne skupnosti in interesov tujega dejavnika, koliko je to poraz bh. pravosodja, predvsem sodišča in tožilstva BiH, je ena stran zgodbe.

Druga stran se morda najbolje vidi v primerjavi procesov, skozi katere so šli Dodik v BiH in Carles Puigdemont, predsednik Katalonije v času referenduma o odcepitvi. Pot, po kateri sta šla oba, je popolnoma enaka. Dodik je sprejel zakone, ki podrivajo državo, entiteto pa naredijo za državo, Ustavno sodišče je najprej začasno, nato pa trajno blokiralo te zakone in dejansko neposredno posledico napada na ustavni red zarezalo v začetku. S Puigdemontom je bilo isto, Ustavno sodišče Španije je prepovedalo referendum o neodvisnosti, Katalonija ga je izvedla in v lokalnem parlamentu razglasila neodvisnost, Ustavno sodišče je vse to razveljavilo, oblast v Madridu pa je poskrbela, da so se separatisti iz Katalonije znašli v sodnem procesu.

Razlika je v enem - Španija je vse svoje separatiste obsodila, nato pa pomilostila, Bosna in Hercegovina je odstopila od sojenja po dejanskem zlomu separatističnega vodstva v Rs.

Problem Bosne in Hercegovine pa je bolj zapleten kot v Španiji in to je v celotni zgodbi zameglilo vodo, tako da se pod površjem težko celo sluti koristi poraza še enega poskusa razdelitve te države. Vprašanja in izzivi, katerih smo bili priča od februarja do predaje vodilnega separatista, ostajajo in čakajo na rešitev, tako kot čakajo odgovori na vprašanje, kdo, kako in zakaj je na ta način izvedel zaključno operacijo.

Kljub temu pa v tistem delu Bosne in Hercegovine, ki ga imenujemo prodržavni in domoljubni, vlada grenkoba in nekakšna frustracija, ker je Milorad Dodik po vsem ostal na prostosti. Toda ta grenkoba ni posledica poraza ali predaje države Bosne in Hercegovine separatistom, kot se to poskuša predstaviti, da bi se zatemnili ozadinski vzroki grenkobe.

Država se je obranila, Dodik je sedel na obtožensko klop, njegovi zakoni so bili adaktirani. Torej, ne moremo govoriti o porazu države, pravico do preizpraševanja pa imamo v delu, ki se tiče načina izvedbe zaključne operacije.

Poraženi v tej zgodbi so Bošnjaki, Bosanci in Hercegovci. In to povzroča frustracijo in grenkobo, ki se iz razloga popolne kaotičnosti v politični misli bošnjaške/probosanske politike fakturira na državo. Toda država lahko obstaja tudi brez Bošnjakov, dejansko je obstajala, mar ne!?

Zato vprašanje epiloga sodnega pregona separatistov iz Banjaluke bošnjaško/probosanski politični misli ne bi smelo biti prednostno, temveč vprašanje, kje so bili vsi njihovi voditelji med preteklimi štirimi ali petimi meseci? In kaj so počeli?

Analiza vloge dveh večstrankarskih političnih blokov z državotvornega prostora mora ponuditi nedoumne in bistvene odgovore na vprašanje, zakaj je najbolj državotvoren narod poražen v boju, v katerem je država vendarle zmagala!

Niso težka ne vprašanja ne odgovori, težak je le moment premika in namen teh vprašanj. Ker, realno, projekt Trojka kot aktualni vladajoči ni ponudil niti enega razumnega in smiselnega odgovora na separatizem, ki je paraliziral državo v preteklih mesecih.

Svojo priložnost, da delujejo kot alternativna ali vlada v senci za narod in državo, niso izkoristili niti tisti, ki pripadajo opozicijskemu političnemu bloku. Vsi so čakali, klicali, prosili, da nekdo naredi njihovo delo.

In kaj smo dobili? Ta nekdo, bodisi Američani, Britanci, Evropejci... je opravil svoje delo, dejstvo, da se nam epilog ne dopade, pa ne more niti ne sme biti razlog, da trdimo, kako je država poražena, s tem pa dajemo najneposrednejše argumente separatistom za upravičenost njihovih potez.

Seštevši, če bi se politični voditelji prodržavnega elementa potrudili le odstotek več, da bi naredili nekaj za državo na političnem diskurzu, ki mu pripadajo, epilog zagotovo ne bi bil takšen, kot je.

Zato namesto jokanja nad lastno usodo, je treba potegniti pouke in spremeniti politični pristop. Spremeniti ga na način, da se končno preneha z jokom iz vloge žrtve in ponavljanjem molitev tujim dejavnikom, da rešujejo naše probleme. Evo, oni so rešili v skladu s svojimi interesi, mar ni jasno bošnjaško/bosanskim voditeljem, da je to najpogubnejše za Bošnjake, Bosance in Hercegovce.

Ne za državo, ker država Bosna bo obstajala tudi po njih, kot je obstajala pred njimi!

Na pamet, na bosanskem so rešitve veliko bolj sprejemljive kot na angleškem!