Država kot Pazaric

Nedavno je kot bomba odjeknila izjava Redžepa Salića, direktorja Zavoda za oskrbo mentanih invalidnih otrok in mladostnikov Pazaric v zveznem parlamentu, ko je  zatrdil, da je  maja letos, ko je bil imenovan, tam zatekel katastrofalno stanje in kriminal.  

Od Salića smo izvedeli tudi o prepovedani trgovini z mesom žrtvovanih živali, ki so jo državljani namenili varovancem, a naj bi bilo to meso prodano za milijon mark. Upajmo, da bo preiskava pokazala, ali je do te prodaje res prišlo, a za zdaj je znano, da je samo za en Kurban bajram v Zavod lahko prišlo celo 40 ton mesa. Salićev govor je sprožil številne in ostre odzive, mediji pa so pohiteli v Pazaric, da bi ovekovečili žalostne prizore, ki jih nihče ne more pustiti ravnodušne. 

Toda hitro se je pozornost od groznega in nečloveškega ravnanja z varovanci Zavoda preusmerila na dejstvo, da člani upravnega in nadzornega odbora Zavoda v Pazaricu za štiriletni mandat iz proračuna prejmejo več kot 400.000 KM!

Glede na to, da je Salić s parlamentarnega govornika “pozabil” povedati, da je kot direktor Zavoda od maja do septembra zaslužil okoli 30.000 KM, so ga člani upravnega odbora, ki so se poslužili reka, da je “napad najboljša obramba”, kmalu javno spomnili in izrekli še vrsto obtožb na Salićev račun. Sedaj že nekakšna nadaljevanka o tem, kdo je kriv za stanje v Zavodu, kamor nenehno prihajajo donacije dobrih ljudi, ne le iz naše, ampak tudi iz drugih držav, bo očitno imela še nadaljevanja. Vendar pa je težko verjeti, da se bo ta situacija končala v korist varovancev, na škodo tistih, ki so zlorabljali svoje položaje pri odločanju o njihovi usodi. 

Ne glede na to, da so se v celotno zgodbo vključile policijske agencije in pravosodje, že zdaj vemo, da direktorju ne bo zmanjšana plača, niti ne bodo po tem škandalu članom uprave manjše nadomestila, čeprav so že zaposleni, večinoma v državni službi z že tako ogromnimi prihodki. Do zdaj so ti izdatki “pojedli” milijone mark proračunskega denarja, ki bi ga z bolj racionalnim načrtovanjem lahko veliko bolje porabili. 

Zagotovo je veliko odgovornih za stanje v Pazaricu, breme te situacije pa je še težje in bolj boleče, saj gre za življenja posebej občutljive kategorije v naši družbi. Niti Salić, ki je “spregovoril” po petih mesecih in se je odločil iz samo njemu znanih razlogov spregovoriti prav zdaj, ne more biti oproščen. Sum in senco na motive in pobude za njegovo nenadno prebujeno vest meče dejstvo, da v tem zavodu mesečno zasluži okoli 6.000 KM, in to je še prikril, medtem ko je “jokal” nad usodo varovancev, katerih rešitelj se je sam razglasil. 

Če dodamo podatek, da si je Salić domnevno omogočil številne druge ugodnosti, kot je odprt račun na račun proračuna v neki gostilni, uporabo službenega avtomobila v zasebne namene, ..., dokazuje, da med tistimi, ki odločajo o usodi otrok in mladostnikov v Pazaricu, ni nedolžnih in moralnih. Na žalost je stanje v Zavodu v Pazaricu odraz stanja v skoraj vseh javnih ustanovah in podjetjih v BiH. 

Ne glede na to, da jih plačujemo iz naših žepov, so že zdavnaj postale strankarske firme za zaposlovanje njihovih večinoma primernih, ne pa sposobnih kadrov, zaradi česar najbolj trpijo državljani kot uporabniki storitev teh ustanov ali podjetij. Že dolgo je večino državljanov te države doletela usoda varovancev Zavoda v Pazaricu, saj nas povsod pričakajo z “ni”, ”ne moremo”, "nočem” “prinesite”, prinesite”, kupite”, “čakajte”...

Ne glede na to, ali gremo v kakšno zdravstveno, izobraževalno ali kulturno ustanovo, ali pa za svoj denar iščemo kakovostnejšo storitev kakšnega javnega podjetja. Izkazalo se je, da Zavod Pazaric predvsem obstaja zato, da bi v njem mesto dobil kakšen strankarski direktor z enormno plačo, ki si izbira primerne sodelavce. In tako je tudi v drugih ustanovah in podjetjih ter skladih, katerih je na primer samo v Kantonu Sarajevo več kot 70, direktor vsake od njih pa ima mesečno plačo najmanj okoli 3.500 KM. Z njimi gre tudi “spremljevalstvo” članov upravnih in nadzornih odborov, za katere se prav tako izdvajajo ogromni denarji. In to s stalno tendenco rasti njihovih osebnih prejemkov in sočasnim padom kakovosti storitev v teh ustanovah in podjetjih za državljane. 

Vprašanje je, kaj vse bi se razkrilo, če bi vsi ti direktorji spregovorili. Toda že do zdaj se je govorilo o milijonskih zlorabah, sprožanju preiskav, redke so dobile celo kakšen pravosodni epilog.  Toda še nihče ni prekinil tega začaranega kroga, tega vrtinca, v katerem pogosto pride do trkov in spotikanja igralcev iz različnih strank. Vendar pa ne glede na različna ideološka opredelitve, vsi se trdno držijo in igrajo po uigrani koreografiji, ravno tako kot ta v Pazaricu, po kateri so oni vedno “zgoraj”, mi pa, ravno tako kot otroci v Zavodu, “spodaj”.