Drugostepena presuda Dodiku: Pravni čin ili politička farsa?

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Kmalu se pričakuje drugostopna sodba Miloradu Dodiku, vodji SNSD-a, predsedniku Republike srbske in človeku, ki je že vrsto let sinonim institucionalne blokade, etnonacionalističnega diskurza in stalnega napada na ustavni red Bosne in Hercegovine.

Toda, medtem ko ura teče in potencialne politične posledice sodbe že vznemirjajo duhove na drugi strani entitetske črte, v Federaciji vlada molk.

Mediji v Republiki srbski in Srbiji že več dni krepijo zgodbo, ki temelji na premisah 'Bo sodba sprostila ali zaostrila odnose', 'Sodišče bo odločilo o stabilnosti BiH', 'Zahod napada Dodika, ker ne pristane na NATO'...

Uredništva servirajo sodbo kot referendum o srbski politični volji, ne kot pravni akt v okviru kazenske odgovornosti funkcionarja, ki je zavestno ignoriral odločitve, ki jih ni smel, ker tako pravi kazenski zakonik.

Drugo vprašanje je, ali bi sploh smel Christian Schmidt poseči v Kazenski zakonik in neupoštevanje njegovih odločitev opredeliti kot kaznivo dejanje (to je vprašanje za parlamentarce in bh. politiko), vendar je dejstvo, da je kršenje odločitev Ustavnega sodišča že dolgo kaznivo dejanje, Dodik pa ga je nenehno izvajal, vendar zanj ni bilo obtožnice.

Zanimivo je, da medtem ko mediji v RS in Srbiji 'napihujejo' zgodbe v nasprotni smeri, večina medijev v Federaciji BiH molči. Le kakšna novica, brez resnejše analize, brez konteksta, brez opozarjanja javnosti, zakaj se Dodiku sodi. Kot bi bil to le še en datum v koledarju.

Ta letargija ni naključna. Prihaja po grenki izkušnji s primerom „rušenje ustavnega reda“, v katerem so bili osumljeni Dodik in njegovi bližnji sodelavci, vključno s predsednikom entitetske vlade, ministri in drugimi funkcionarji RS. Izid je bil porazen dogovor, odlog, kršitev zaupanja. In kar je najhuje, vse se je zgodilo ob tihem prikimavanju, celo s strani najvišjih nosilcev oblasti na državni ravni. Politični kompromis je požrl pravico.

Stročna javnost, ki je mesece pred tem komentirala skoraj vsak sodni postopek, zdaj molči. Ni ustavnih pravnikov. Ni javnih tribin. Ni analitičnih besedil. Kot bi se vsi bali zgrešene napovedi. Ali še huje, kot da nikogar več ni mar. Posebej je treba poudariti, da vsi govorijo o Dodikovi pritožbi, nihče pa o pritožbi tožilstva, ki se je prav tako pritožilo na prvostopenjsko sodbo in zahtevalo najvišjo kazen. Na to dejstvo pa javnost in politika v Federaciji ne obračata pozornosti.

V takšnem okolju bi lahko drugostopenjska sodba Miloradu Dodiku minila kot pravna opomba, namesto kot politični potres. Če bo sodba obsodilna, bo v RS sledil orkestriran narativ o političnem pregonu. Če bo oprostilna, bo molk splošna potrditev že podpisane kapitulacije.

Ker problem ni le v Dodiku. Problem je v vseh nas. V sistemu, ki ne zna ali noče reagirati. V medijih, ki se bolj ukvarjajo z estrado kot s pomembnimi vprašanji države. V intelektualni skupnosti, ki se je umaknila iz javnega prostora. V političnih strukturah, ki raje trgujejo s pravico, kot da jo branijo.

Navsezadnje, ne glede na to, kakšna bo sodba, Dodik bo ostal politični dejavnik. Lahko pa izgubimo zadnji kanček vere, da je BiH lahko država enakih, da njene institucije nekaj veljajo, da je Ustavo treba spoštovati vsem.

In to je večja tragedija kot katerakoli sodba.