Holbrookova dragocena opažanja: Srbi ne plaćajo vojnega dolga za plin, čeprav so porabili veliko več kot Sarajevo

Svet ministrov BiH je na seji predvčerajšnjim sprožil dejavnosti za pogajanja z Rusijo, da bi ta država BiH poplačala klirinški dolg v višini 125,1 milijona dolarjev. Gre za obveznosti Ruske federacije do BiH po obračunih, povezanih s trgovanjem z blagom, piše novinarska agencija Patria.

Država in entiteti so se strinjali o porazdelitvi ruskega dolga Bosni in Hercegovini, in sicer Federaciji 58 odstotkov, RS 29 odstotkov, državi 10 in Distriktu Brčko 3 odstotke.

Vzporedno s tem ostaja nerešeno vprašanje vojnega dolga za plin naše države Rusiji, ki trenutno znaša 99 milijonov dolarjev. Na 1000 kubičnih metrov porabljenega plina se je plačevala taksa v višini 5 dolarjev. To je odločitev iz leta 2009. Podjetje GAS-Res iz Banja Luke je nedavno z Gazpromom podpisalo pogodbo, v kateri te obveznosti ni. Srbska stran ne želi več plačevati svojega dolga. Komu ostane dolg v višini 99 milijonov dolarjev?

Glede na podatke Energoinvesta, ki je domnevni vojni distributer plina, je pred tem, ko je Federacija BiH plačala del dolga v višini 6,3 milijona KM, ta po odločitvi Sveta ministrov znašal 53,89 milijona dolarjev, medtem ko RS dolguje začetnih 50,91 milijona dolarjev in ne bo dala niti dolarja. Iz RS menijo, da je dolg previsok, oziroma da komisija Sveta ministrov Bosne in Hercegovine ni ugotovila prave številke za ta entitet.

Čeprav se ves čas govori o vojnem dolgu za plin, nihče ne preiskuje diplomatske ozadje dogovora o dobavi plina Sarajevu kot enega od vidikov prekinitve ognja leta 1995 po nastopu premirja. UNPROFOR je med vojno beležil porabo plina in to ni imelo objektivne kontrole.

To situacijo je v svojih spominih pojasnjeval mirovni posrednik Richard Holbrooke:

- Rusi so nadzorovali plinovod preko Gazproma, ki ni želel pustiti plina tisto leto 1995, dokler ne prejme 100 milijonov dolarjev za neplačane račune. Bosanci so bili jezni; največji del dolga, so rekli, odpade na plin, ki so ga preusmerjali Srbi – spominja se Holbrooke.

V Moskvo so na pogajanja o dobavi plina najprej šli domači politiki. Takratnega srbskega premierja Mirka Marijanovića je v Moskvo poslal osebno Slobodan Milošević, saj je plin nujno potreboval Srbe v Zvorniku in tovarna Glinica, ki je z aluminijem oskrbovala industrijo Srbije. Holbrooke piše, da je plin „kakšna ironija, postavil Beograd in Sarajevo v enotno fronto proti Moskvi“.

Sarajevo je po vojni imelo podatke, da je obkoljeni del mesta med vojno porabil samo 12 odstotkov od skupno dobavljenih količin plina. Obkoljeno Sarajevo je imelo plin v povprečju približno 1,5 meseca od petih zimskih mesecev. V tistih vojnih zimah je Sarajevo porabilo približno tri milijone nemških mark mesečno. Na drugi strani je Zvornik imel odprt dostop do plinovoda, industrija „Glinica“ v Zvorniku pa je v povprečju mesečno porabila za svoj proizvodni proces sedem do osem milijonov mark plina.

- Toliko so znašali mesečni računi za plin Glinice tudi v miru – je za Patrijo potrdil eden od funkcionarjev v BH Gasu.

Holbrooke piše, da je „ameriški veleposlanik v Moskvi Thomas Pickering več dolgih noči vodil bitko z ruskim zunanjim ministrstvom in Gazpromom“.

„Strobe Talbot in Leon Fuerth sta aktivirala diplomatski kanal Al Gore – Viktor Černomirdin, najpomembnejši mehanizem za ameriško-rusko sodelovanje. (Černomirdin je bil tudi prvi direktor Gazproma).

Sodelujoč v tej frustrirajoči drami skozi stalne telefonske klice – v pomembnem končnem konferenčnem sklicu so bili Thomas Pickering, Madeleine Albright, John Menzies, Peter Tarnoff, Tom Donilon, Chris Hoh, Nick Burns in jaz, vsi na različnih lokacijah – sem imel vtis, da je to vprašanje za Ruse finančne, ne politične narave; znani kot močni in pohlepni, voditelji Gazproma so preprosto poskušali iztisniti bosanske državljane, da bi jim plačali zaostanek, in samo Černomirdin je lahko prekinil to moro“, je pisal Holbrooke.

„Končno, po nekaj dneh drame, je ameriški veleposlanik Pickering izvlekel resno ponudbo Rusov: Počakali bodo s plačilom neplačanih računov in odprli ventile, če se bodo Bosanci strinjali, da jih ne bodo obtožili, če pride do kakšne eksplozije ali drugih poškodb, ko bo plin stekel. Ko je Sarajevo dalo soglasje, je plin začel priteka (brez kakršnih koli resnih eksplozij). Enajstega oktobra 1995. v dramatičnem trenutku so luči začele utripati po celem mestu, prvi poskusni plin pa je stekel po sarajevskih plinovodih“, je napisal Holbrooke.

Torej, ta Holbrookova opažanja so izjemno dragocena. Sam previden ukrep dobave plina in ruski strah pred množičnimi in smrtonosnimi eksplozijami, o katerih piše Holbrooke, govori, da se Sarajevo dlje časa ni grelo na plin. Srbi so nadzorovali plinovod in to je bil celo dokaz, da so plin uporabljali kot sredstvo izsiljevanja obkoljenega mesta.

Če pride do ruskega plačila klirinškega dolga, ne pa do pobota tega dolga z dolgom za plin, bi se Federacija lahko znašla pod izsiljevanjem Gazproma in v ogromnih težavah. Če bo srbska stran še naprej izogibala plačilu, mora Energoinvest, ki je distributer plina, vložiti tožbo pred mednarodnimi sodišči in številna dejstva brez večjih težav obrniti v svojo korist.

Ključni akter teh pogajanj o plinu Viktor Černomirdin je umrl leta 2010 v starosti 72 let. Thomas Pickering je še živ in čez nekaj dni bo dopolnil 85 let.