Dragan Bursać: Odidi Milorad, pa začnimo znova!

Včeraj je predsednik dejal, da moramo vsi začeti znova. Lepo ste rekli, predsednik Dodik, in strinjam se z vami. Le da tokrat brez vas. Brez vseh vas. Ne bi bilo slabo. 

Ampak, groziš z referendumom, izsiljuješ, prizivaš duhove vojne. In to se ne odpušča. Veš zakaj? Ne vem, če ste gledali serijo "Dva in pol moškega", v kateri mlajši brat Alan reče starejšemu Charlieu: "Ne vem kako, ampak vsakič, ko ti jebeš, jaz najebe." No, tako je tudi z narodom, Milorad. Kadarkoli vi izvajate predvolilne in druge akrobacije, narod najebe. 

In tega se ne odpušča več. 

In lahko bi vam oprostil, da ste kradli, pohabili to deželo, jo naredili za en velik socialni primer. In to, da vsako leto iz te vukojebine izseli 80 tisoč ljudi, tudi to vam lahko oprostim. To, da so okoli vas v sistemu nesposobni poltroni, sposobni tajkuni, umobolni ideologi skribomani... Odpuščeno. Saj niste vi prvi niti zadnji s takšno priporočeno spremstvom. 

Ampak to, da prizivate vojno, da bi ostali na oblasti in svobodi, tega se ne odpušča. Ni človeško, predsednik Dodik, igrati igre, v kateri bedo daje sinove, gazde pa vole. Napisal je nekdo nekega dne, dobri idealist, da vsak, kdor priziva vojno, naj mu vojna pride v hišo in naj svoje otroke pošlje na fronto. Na žalost naroda, ta igra se ne igra tako. 

Celotno vojno vodstvo Republike Srbske ni izgubilo svojih otrok po bosanskih hribih. Namesto tega, v povojnem času, so jim kupovali stanovanja od Milana do Londona, od Moskve do New Yorka. Najbolje vi to veste. Ali ne veste?! Ah, ja, v času vojne ste se kopali in se ukvarjali s trgovino z visoko trošarinskimi izdelki, tako da je niste niti občutili. 

Niste kot pohabljena generacija iz sedemdesetih let občutili slan okus krvi, zatohlost Ikarja, gnilo zemljo, rahlo pekoče, preden ste spoznali, da ste ranjeni... Niste imeli povojnih napadov panike zaradi PTSP-ja. Niste se budili prestrašeni v deliriju. Jebiga, razumem, travm niste imeli. Verjetno zato tudi niste postali narkoman ali alkoholik. Verjetno, ker ne veste, kako je spati v rovu z lešem najboljšega prijatelja. Ampak, eto, veste otroku svojemu dati nekaj milijonov mark kredita, da se ne bi drogirali. 

In to je lepo. 

Pravijo, da imate pet vnukov. Naj bodo živi in zdravi. Ampak Milorad, tukaj v tem entitetu je še milijon ljudi, vse z ženami, možmi, otroki in vnuki. 

In neoprostljivo je, da oni plačujejo vaše politične grehe. Kajti, kdo se bo in za kaj se bo boril v hudobni vojni, ki se nam roga nad glavami? Saka nepravičnih bedakov proti vsej sili mednarodne skupnosti, pravice in maščevanja željnih ljudi v Federaciji? Potem bodo v nekaj dneh izginili zaradi vašega riti tisoči ljudi v bliskoviti apokalipsi. 

S čim boste branili ljudi in s čim jim zagotavljate mir? Z istimi besedami kot Karadžić '91? S vašimi 200 pretorijanci? E, tega vam ne oprostim. 

Vidite, imel sem tudi jaz nekega Milorada v družini. Oče moj je bil. Poginil je nad Bihaćem. Njega in ostale reveže so kot pse potrpali v tovornjake in jih odpeljali na klanje. Kar tako. Da bi vi in podobni vam rekli, da so dali svoja življenja za Republiko Srbsko. A vidite, niso!

Samo navadni ljudje so bili, ki so umrli. In to je neoprostljivo. 

Torej, boste vi po ceni svojega referenduma naložili bedo v tovornjake, da bo "padala za Republiko Srbsko"? Boste jih ujeli? Vem, da vam je za narod kot za lanski sneg in vem, da so vaši stavki in mnenja bolj raztegljivi kot poceni žvečilni gumi, ampak res? Boste poslali ljudi v vojno?

Izginila vam bo Republika Srbska! Jebena naj bo! Kot naj izgine skupaj s Federacijo, neumnimi kantoni in ostalimi administrativnimi vampirji. 

Odpuščam. 

Vendar ne odpuščam solze matere in otroka, kaplje krvi očeta, mrtvega telesa, invalida, odrezanega dela noge ali roke, duševno bolnega človeka, hipertrofiranega in zadrogiranega naroda... Ne odpuščam vsega, do česar bo pripeljalo vaše čačkanje medveda zaradi ostanka na oblasti. 

Pravi Selimović, da so alkohol, kockanje in oblast največji grehi. Spet pravi, da se s prvima dvema nekako lahko rešiš, ampak s tretjim pa ne. 

In jaz spet verjamem, nekako patetično in naivno, imate vnuke, otroke, zdravo družino... Igrajte se z njimi! Živite. Čas je za upokojitev. Pravite, da še lahko politični potegnete in vam verjamem. Ampak ne, prosim vas kot Boga. 

Vašo preteklost, sedanjost in nekako lahko prebavim, ampak prihodnost, kot ste si jo zamislili, bogami - NE MOREM!

In začnimo zdaj vsi znova. Tukaj so tudi neki novi otroci, ki gredo v šolo. Ajde, jebemti mater, res znova. Ampak brez vas, brez Bakirja, brez Čovića, brez vaših satelitov. 

Preveč ste nevarni za varnost otrok v prometu, ki se imenuje življenje. Kot pijani voznik pred šolo, s to razliko, da nevarnost aplicirate množično. 

Ne smemo čakati na vojno za ponovni zagon. Ljudje smo. Ajde vi lepo v penzijo, dokler pokojnina ni prišla po vas. 

In za narod ne skrbite, Milorad. Vse vam bodo oprostili, samo v penzijo pojdite, na vas, v vilo, kamorkoli. 

Odlazi Mile, vse ti je oproščeno!

Dragan Bursać je novinar in kolumnist BUKA portala