DRAGA MOJA DOMOVINA

Že nekaj časa ti praznike čestitam z žalostjo, pravzaprav – prežet s tugo zaradi bolezni, ki jo preživljaš četrt stoletja, in zaradi bolečine, ki ti jo povzročajo nekateri tvoji sinovi s sramotnim neupoštevanjem
tebe, ki ne uspejo razumeti, da si prav ti, kot njihova Mati, najpomembnejši del njihove zmedene bistvenosti. Žalostno je, neizmerno žalostno te je gledati te drzneže, ki si jih ti rodila, katerim si duše hranila s svojimi dišečimi polji, azurnim nebom in večernimi škrlatnimi obzorji; preveč žalostno je gledati njihovo izopačenost, s katero ti povzročajo bolečino namesto, da bi te ljubili in spoštovali, ker si Svet in vse najpomembnejše o Svetu spoznali v tvojem naročju. Žal mi je, dobra moja Domovina, zaradi izopačenosti teh tvojih sinov, ki so izrodi takšne vrste, da ti celo glavo delajo.

Tvoji rojstni dnevi se vrstijo že tisoč let – kljub njim vsem. Ti obstajaš (samo trenutno si bolna) zahvaljujoč ljubezni tistih med nami – živih in v zgodovini izginulih – ki te ljubimo, kot se lahko ljubi le mati Domovina, ki smo nezasitni tvojih vznemirljivih pomladanskih cvetenj, večernih škrlatnih odtenkov in z jutranjim petjem ptic prebujenih zori...

Mnogi te zapuščajo, odhajajo v druga, v siva podnebja, in nam javljajo, kako se tam počutijo varne, a ne srečne. Ne morejo biti niti srečni, ker je človek brez zavičaja komajda pol človeka. Kot najlepši del nas, je v nas, tukaj, med mnoštvom neizrekljivih lepot in edinstvenih barv domiselne Une, ali vrelo belih bukovih gozdov Martina Broda; v duše nam mehko in dišeče prodira cvetni prah tvojih razcvetelih travnikov, tistih, ki so jih tvoji zli sinovi pohabili s množičnimi grobnicami in katerih umni so obsedeni s temnimi prepadi.

Ne bomo te zapuščali prav zato, ker si trenutno bolna in ker si izpostavljena vsiljivosti nekaterih tvojih izopačenih sinov, in mi vemo, da si že mnoge bolezni uspešno prebrodila. Z nami smo, ker je zdaj čas, draga in dolgoživa moja, da se ti nenehno obračamo, kot je govoril veliki pesnik in domoljub ničeanskega uma in srca, Halil Džubran, čigar misel je prevzel tudi znameniti John Kennedy.

Torej, ne bomo te spraševali – nehvaležni in sebični – kaj nam lahko ti, Domovina, storiš, ampak je zgodovinski trenutek, v katerem mora vsak izmed nas vprašati:

KAJ LAHKO JAZ DANES STORIM ZATE, DOBRA MOJA, DOLGOŽIVA DOMOVINA?

Esad Duraković