Dr. Balaban poslala nova sporočila oblasti Prijedora: Razglasite dan žalosti za nedolžno pobite civiliste

Prebivalka Prijedora Nikolina Balaban, vodja oddelka za patologijo Splošne bolnišnice v Prijedoru, že dolgo časa pogumno govori o vojnih dogodkih v Prijedoru, včeraj pa je obiskala tudi nekdanje taborišče Omarska, ob 23. obletnici njegovega zaprtja, piše novinarska agencija Patria.

Danes je na družbenih omrežjih ta pogumna prebivalka Prijedora objavila besedilo z naslovom „Le štiri sporočila tudi o Prijedoru“.

- Z ničimer ne bom povedala ničesar, česar že ne veste. In to je le majhna „kapljica“ o tem, kakšen je bil in kdo je bil Eso Sadiković. Nisem ga spoznala kot kolega, ampak kot deklica, da, bila sem njegova pacientka. Dr. Esad Eso Sadiković, ugledni prijedorski zdravnik, je bil 5. avgusta 1992 iz taborišča Omarska (Prijedor) izgnan s skupino zapornikov in likvidiran nad jamo Hrastova glavica v občini Sanski Most.

Star je bil 44 let. Zaporniki Omarske so Esadu hvaležni za vse, kar je storil zanje, da jim je rešil življenja, tako da jim je, kot pravijo, rane zašil s svojimi lasmi. 
Bil je intelektualna velikost, lep in postavnež, nebrzdane domišljije in prefinjene inteligence, vedno pripravljen na satiri in ironijo…

Včeraj zvečer je v prijedorskem gledališču tradicionalno potekal večer „Spomin na dr. Esu Sadikovića“ v organizaciji Združenja občanov Behar in Fundacije „dr. Eso Sadiković“. Čudovit dogodek in kulturni del programa ter podelitev književnih nagrad, ampak… Vedno ampak…

Nimam možnosti, da molčim. 

Sponzorji, seveda, konkretni in medijski. V samem napovedniku dogodka na prvem mestu Uprava mesta Prijedor. Ni mi bilo všeč, ampak, naj bo, to je njihova obveznost. Čeprav so izbrali tisto, ki jih najmanj „stane“ njihovega volilnega telesa in od katere jih bo najmanj bolela glava. In to v gledališču, da bi pokazali „veličino“. Saj ni vaše, ampak vseh Prijedorčanov. Mojstrska „igra“ vseh teh let.

Dobro, si rečem, tudi to je začetek… Nato pa misel, nenadzorovano, koliko časa naj traja ta začetek…

Prvo sporočilo Upravi mesta

Hvala za nič, to je vaša obveznost do vsakega državljana Prijedora, ki je doživel takšno usodo. Ampak ste pridobili točko pri naivnih Bošnjakih kot vsako leto, seveda ob pomoči posameznikov med njimi, iz samo njim in vam znanih razlogov (pri tem ne mislim na udeležence prireditve, njim globoko opravičilo).

Drugo sporočilo Upravi mesta

Vaša obveznost do vsakega državljana Prijedora je, da obeležite mesta (beri taborišča Keraterm, Omarska in Trnopolje) stradanja, ubijanja, mučenja, zlorabe v imenu srpstva, ki so bila storjena, vse množične grobnice, največjo Tomašico in vse ostale, kot tudi Hrastovo Glavico, kjer so bili izkopani posmrtni ostanki dr. Esa, ko že s pokroviteljstvom spomina nanj „mažete oči“ Bošnjakom, s tistim enim večerom prikazujete svetu multietničnost in „čudovito sobivanje“ v Prijedoru. In bi morali spoštovati Dan belih trakov z spominskim obeležjem za ubite otroke leta 1992 v Prijedoru. Halo, otroke…

Slišala sem napoved Seada Jakupovića, da bo zgrajen, vendar nisem zapomnila kje, nekje na obrobju mesta, eto reda radi, da se spet „mažejo“ oči. Otroci so vse… zaslužijo si spomenik pred Upravo mesta, gospod Jakupović (predvidevam, da imate otroke), pa bi bilo prav, da kot oče razumete.

Tretje sporočilo Upravi mesta

Razglasite dan žalosti za vse nedolžno pobite civiliste, ko se že kune, da delate za našo prihodnost. Meni ne motijo spominske plošče vojakov VRS, ki so bili zaposleni v javnih ustanovah.
Zakaj ne postavite spominskih plošč ubitem Muslimanom, prav tako uslužbencem teh ustanov Občine, MUP-a, Sodišča, Tožilstva, na koncu pa bolnišnice, v kateri je delal dr. Esad Sadiković in mnogi drugi zdravniki?!?

Srbom sem se že debelo zamerila… Zdaj pa še vam Bošnjakom, vem, da ne boste razumeli.

Četrto sporočilo je za organizatorje sinočnje prireditve

Na koncu, voditelj, ki je sam naredil primerjavo, da mu je čast (ali nekaj podobnega), da je imenjak pokojnega ali rahmetli dr. Esada, se posebej zahvali Upravi mesta in županu Marku Paviću, ki, naj te spomnim Esade, voditelj prireditve, izrekel znameniti stavek ob obisku Tomašice „poginuli in pokopani…“. Izrekel in ostal živ. 
A na drugi strani aplavz. Jaz nisem in videla sem druge, ki niso. Ampak aplavz je premagal, majhen bojkot in neodobravanje tega, kar je priredil. Zakaj? Ne odgovarjaj meni, meni je morda že jasno. Odgovori tistim, pred katerimi si to izrekel. Jaz bi rada vedela, čemu so aplavdirali!?!

IN PO GENOCIDU, GENOCID…

In še nekaj, Hasija Borić, velika bosanskohercegovska igralka in režiserka, velika ženska, me je pustila brez besed. Ampak v enem od nastopov sinoči je, ko je omenjala dr. Esu in vse druge zverinsko ubite nedužne civiliste „napačnega imena“, izrekla „ki so svoja življenja dali…“
Meni malo zmotilo, ne vem, ali so drugi to sploh registrirali…

NISMO JIH DALI, AMPAK SMO JIH VZELI!