Dr. Balaban odgovorila na grožnje: Želim vam mirne S(sa 4S)nove

Prijedorčanka Nikolina Balaban, voditeljica oddelka za patologijo Splošne bolnišnice v Prijedoru, že dlje časa pogumno govori o dogodkih v Prijedoru med vojno. Znana je po izvirnih avtorskih besedilih na svojem blogu in popolnoma podpira postavitev spomenika ubitem otrokom, in sicer v središču mesta, piše novinarska agencija Patria.

V zadnjem blogu je odgovorila na grožnje in žalitve, ki jih prejema, tako od znanih kot neznanih ljudi, Patria pa v celoti objavlja odgovor dr. Balaban.

Obožujem te vaše komentarje o meni, kdo sem, kakšna sem, kaj sem bila, kaj sem postala, kako sem živela, kako živim zdaj, koliko jem, koliko pijem, kako opravljam svoje delo, s kom hodim, kdaj, kako, kje, ali in kako... 'gremo klet' ... Rekla sem vsa vprašanja, samo prosim vas javno enega / eno, počasi ne morem vsega 'pobrati' po vseh objavah in profilih, da vam odgovorim. 

Nimate pojma, samo ugibate!!!

Samo zanimivo, bolj ko 'pljuvate', več všečkov dobim jaz. Hvala
Ampak je super, če je to vaš največji problem, vaša skrb in obsedenost. Potem je to popolno mesto, popolno življenje, popolna prihodnost nas čaka... ups ne, bog vrag, popolno sedanjost živite in jaz sem res nora, da se sekiram za vas ali nas. Ampak ni čisto tako, uspavani v njihove laži in mi sami začnemo lagati sebi.

To je mesto, v katerem se slabo in bedno živi, v katerem se 'kupujejo' diplome, nato pa se 'kupuje' delo, če imaš srečo in še mimogrede. Bodite Srb s velikim S ali 4 S, meni je vseeno. Poletje mineva, prihaja naše največje S, sivina, z dežjem, depresijami, samomori, poskusi sanjanja nekega novega ali drugega življenja... kam pa zdaj zvoni ura, da me prebudi iz sna!

Nehajte sanjati, začnite živeti. Resnico.

Resnico mesta genocida, mesta preštevanja krvnih zrnc v vsaki situaciji (strašno se šokirate, ko moja preštejete, več pravoslavnih kot pri vas, pa kaj bi potem z mano...), mesta tajkunov, mesta 'goniti eno potrdilo 3 dni' pri tem mesta ne priznati ničesar, mesta suženjstva, mesta 0,1% zadovoljnih in premožnih, ostali pa, kdo vam je kriv, niste se pravočasno prestavili, mesta 'vzdržnega miru' in 'vojne v napovedi' mesto podobnih zastav in podobnih imen in priimkov še vedno, da se ne lažemo, nihče ni neumen.

To ni nikakršna hujskaška retorika. To je retorika, samo molčite, naj vas poteptajo in se vrnite po še... In ne slučajno, da kaj vprašate, to je 'odprto' mesto za vse ljudi dobre volje...
Ma, Rio de Janeiro v času karnevala. Samo, da mi, bedaki, vaš 'karneval' živimo 365 dni v letu.

V enem pogovoru doživim, da mi rečejo, da nisem od tukaj (in nisem, iz Svodne sem, Bosanski Novi), da me je to mesto sprejelo. Slišiš, sprejelo... Eno mesto se je potrudilo, da sprejme zdravnika in mu da službo. Bil mu je dober ta zdravnik in mnogi, dokler so molčali in delali, takoj ko so spregovorili, postanejo problem... pazi, prosim! Torej, sprejemamo samo poslušne. In Srbe, ker jaz sem Bosanka. Morali bi mi takoj to povedati. Prepovedano za Bosance, tiste, ki si upajo spregovoriti, in pse.

Niste mi ničesar dali, vse sem sama naredila, da bi bila to, kar sem, jaz in moji starši, in naj bom hvaležna, da ste me sprejeli. Evo, hvaležna sem, s tem se vam zahvaljujem.
In zato... Ne smemo zaradi lastne muke izgubiti občutka za druge. Ko izgubimo človečnost, kaj nam ostane? Par kilogramov kosti, malo mesa in črevesja, polna dreka.

Ko ostaneš brez duše, čez nekaj dni mrtvo telo začne smrdeti. Če je duša odšla na boljše mesto, potem to ni tako strašno, ampak smrad živega človeka brez duše – to je najbolj strašno.  A moja 'draga' bedasta Republika Srbska je polna smradu živih ljudi.

Želim vam mirne S(sa 4S)nove. So potem lepše, da začnem tudi jaz?

Navajena na 'igre brez meja'

PS: Besedilo posebej posvečeno Luki Lukiću, ki pravi (v inbox vse s profilno sliko dobermana), da bom v Keraterm z vsem 'pansionom', ki mi ga ponuja, nato pa bom končala na Korićanskih stenah. Hvala Luka in prisrčen pozdrav. Vidimo se, kjerkoli ti izbereš.
 

Skoraj sem pozabila, jaz živim v Prijedoru.