Dr. Bajrović: Ali so činčile ekonomsko in ekološko (ne)sprejemljive živali

Ustavnopravna komisija Doma narodov Parlamentarne skupščine Bosne in Hercegovine je konec meseca organizirala javno razpravo o podaljšanju Odloka, ki prepoveduje gojenje krznenih živali v BiH.

Člen 4. Zakona o varstvu in dobrobiti živali iz leta 2009 določa prepoved gojenja živali za proizvodnjo krzna, člen 43. pa je uporabo te prepovedi odložil do leta 2018. Trenutne spremembe zakonske rešitve predvidevajo podaljšanje prepovedi do leta 2028.

Dr. Tarik Bajrović, profesor na Veterinarski fakulteti v Sarajevu, meni, da ne bi smeli sprejeti odločitve o ukinitvi farm krznenih živali v BiH, kot zahtevajo nekatere nevladne organizacije.

„Starejše generacije imajo sveže in še vedno grenke spomine na odločitve o ukinitvi koz, s čimer so bile osiromašene generacije in generacije, nekatere se nikoli niso opomogle, niti se ta vrsta živinorejske proizvodnje ni revitalizirala,“ pravi dr. Bajrović za agencijo Patria.

„Proizvodnjo činčil in kun v BiH, ki je za zdaj majhna, bi morali poskušati množično razvijati in ne preprečevati, ker s tem režemo vejo, na kateri sedimo, še posebej, ker nobena od teh vrst gojenja ne zahteva zemljiških virov,“ poudarja profesor Bajrović.

Gojenje živali iz ekonomskih razlogov je po njegovih besedah zelo zahtevno in specifično delo, ki med drugim zahteva popolno predanost in odrekanja, zato je treba vsako odločitev o ukvarjanju s to dejavnostjo verbalno, zakonodajno in finančno podpreti ali podpirati.

Zagovorniki prepovedi gojenja krznenih živali v BiH govorijo med drugim tudi o ekoloških tveganjih gojenja krznenih živali. Profesor Bajrović se s tem mnenjem ne strinja.

„Činčile ne predstavljajo nobene ekološke nevarnosti, v primerjavi z drugimi živalmi, ki jih ljudje koljejo za prehrano, pa imajo veliko prednost. Če bi jih primerjali s perutnino ali ribami, so činčile veliko manjši onesnaževalci okolja, še posebej vodnih virov, ki so vse bolj aktualni, v BiH pa do zdaj nikjer ni obratov za predelavo živalskih odpadkov in vse temelji na zakopavanju, metanju v smetnjake ali potoke“.

„V Jugoslaviji je gojenje krznenih živali (živali, katerih krzno se uporablja za predelavo) zagotavljalo znatna dohodkovna sredstva, še posebej zato, ker je bilo realizirano pri mesnih industrijah manjšega ali večjega obsega kot "koliceralna korist", saj je bila prehrana osnovana na zasegih iz lastne proizvodnje. V glavnem so gojili rdečo in polarno (belo) lisico, kuno in nekaj časa nutrijo.

Činčile so krznene živali, ki so po videzu nekje med domačim kunom in veverico, držijo se v kletkah in se razmnožujejo s t.i. "haremskim sistemom", niso agresivne do ljudi, hrana, ki je komercialno pripravljena, pa temelji predvsem na rastlinah. Izvirajo s področij vulkanskega izvora, kjer so bile iztrebljene, zahtevajo brezhibno higieno in zračnost prostorov, zato ob izpolnjevanju teh zahtev zelo redko zbolijo in poginejo“.

Dr. Bajrović pravi, da so činčile tudi glede prisotnosti povzročiteljev nalezljivih bolezni znatno bolj varne kot druge "ekonomsko" pomembne živali, kot so govedo, svinje ali ovce. Poleg tega navaja tudi primer kun, ki se hranijo z živalskimi odpadki, in tako na nek način, pravi, ne samo da jih "neškodljivo" odstranjujejo, ampak ta odpadke s "recikliranjem" pretvarjajo v zlato ali denar“.