Dovoljenje za umazan zrak, kaj in kako vdihavamo

Zaradi popustkov pristojnih institucij, tuzlanska termoelektrarna leta onesnažuje zrak. Tuzlani najpogosteje zbolijo in umirajo zaradi škodljivih delcev, ki prihajajo iz gigantskih dimnikov na vhodu v to mesto, piše Center za raziskovalno novinarstvo, poroča Patria.

Na lokalnem pokopališču v Šićkem Brodu pri Tuzli je bilo v razmaku nekaj dni pokopanih šest ljudi. „Tukaj: Jusuf Nurkić, Mustafa Ćatić, Mulaga Hirkić, Hasan Husić, Mevludin Begunić, Nusreta Mulaosmanović“, pravi lokalni imam Nurija Čikarić. Vsi so umrli v enem tednu aprila 2013.

Preminuli so imeli pljučne, srčne ali maligne bolezni.

Podatki pristojnih zdravstvenih institucij kažejo, da so to najpogostejše bolezni, od katerih zbolijo Tuzlani. Po Svetovni zdravstveni organizaciji (SZO) so povzročitelji teh bolezni škodljivi delci, ki jih sproščajo termoelektrarne na premog, Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) pa poudarja, da je onesnažen zrak najpogostejši vzrok pljučnega raka.

Raziskava Centra za raziskovalno novinarstvo (CIN) kaže, da pristojne institucije v Federaciji Bosne in Hercegovine (FBiH) že leta dovoljujejo Termoelektrarni „Tuzla“ prekomerno onesnaževanje zraka. Namesto da bi jih prisilile k razžveplanju dima, jim izdajajo okoljevarstvena dovoljenja, na podlagi katerih lahko onesnažujejo bolj, kot dovoljujejo svetovni standardi.

Pol stoletja onesnaževanja

Predstavniki Termoelektrarne uporabljajo okoljevarstveno dovoljenje kot sredstvo lastne zaščite oziroma izgovor, da delujejo po veljavnih pravilih.

Prva enota Termoelektrarne „Tuzla“ je začela obratovati pred pol stoletja, danes pa delujejo s štirimi termobloki. Za povprečno letno proizvodnjo okoli 3.000 gigavatnih ur (GWh) električne energije porabijo okoli 3,3 milijona ton premoga iz rudnika Kreka-Banovići. Po nepopolnem zgorevanju žvepla v tem premogu skozi dimnike elektrarne letno izstopi okoli 50.000 ton žveplovega dioksida.

Ta škodljivi plin povzroča pljučne disfunkcije, astmo, kronični bronhitis in pljučne bolezni. Po podatkih Občine Tuzla, poleg tega škodljivega plina, iz gigantskih dimnikov letno izstopi še štiri milijone ton ogljikovega dioksida, 8.500 ton dušikovega dioksida ter 3.500-4.000 ton prašnih delcev.

Te številke presegajo raven dovoljenega onesnaženja zraka, ki je določena s smernicami SZO. Toksične in kancerogene snovi, ki se nahajajo v dimu, lahko prodrejo v dihalne poti, cirkulacijo in srce ter jih poškodujejo in povzročijo prezgodnjo smrt.

„V teh delcih, ki jih ne vidimo in jih vdihnemo, so tudi rakotvorne snovi in zelo strupeni metali; so dražljaji, so alergeni in ko ti obrambni mehanizmi odpovejo, osebo počasi ubijejo“, pravi prof. dr. Nurka Pranjić, specialistka medicine dela v Zdravstvenem domu Tuzla in profesorica na Medicinski fakulteti.

Zrak, onesnažen s škodljivimi delci iz Termoelektrarne, vdihava več kot 470.000 ljudi iz 13 občin Tuzlanskega kantona. Leta 2011 je za pljučnim rakom zbolelo 136 oseb iz tega kantona, medtem ko je bilo na primer število obolelih za to boleznijo šestkrat manjše v kantonih, ki nimajo termoelektrarn: Posavskem, Livanjskem in Zahodnohercegovskem.

V letih 2012 in 2013 je na območju Tuzlanskega kantona za pljučnim rakom zbolelo še 242 oseb. V tem dvoletnem obdobju je bil vzrok smrti pri polovici od 7.686 umrlih srčno-žilna in pljučna obolenja, vključno s pljučnim rakom.

Težave z dihanjem ima tudi Senail Ajšić iz Šićkega Broda pri Tuzli. Prve težave je začutil pred desetimi leti, vendar jih je pripisoval slabi kondiciji. Kasneje je tudi odhod do kopalnice zahteval več postankov, pred štirimi leti pa so mu diagnosticirali astmo, kronično pljučno bolezen. Dihanje mu olajšuje inhalator, ki ga vedno nosi s seboj.

Medtem ko se s predstavniki CIN sprehaja po pokopališču, kjer so pokopani njegovi sosedje, Ajšić pravi, da upa, da se jim ne bo kmalu pridružil. „Kaj čem, od Boga je. (...) V resnici pa od onesnaženja. Ne smemo kriviti Boga za nekaj, za kar ni kriv“, pravi Ajšić.

V sosednji vasi Bukinje je Mate Marković med svojim življenjem pokopal mater, brata, bratranka ter več sosedov. Umrli so v štiridesetih ali petdesetih letih življenja. „Vsi zaradi raka“, pravi Marković. Sam je dočakal šestdeset in tri leta, in to zato, ker je večino življenja zaradi dela preživel stran od Tuzle. „Vedel sem priti enkrat mesečno, ob vikendih za dva dni in tako“, pojasnjuje Marković.

Prebivalci Šićkega Broda, Bukinja in Husina, naselij v neposredni bližini Termoelektrarne, v zadnjih letih od vodstva tega podjetja zahtevajo rešitev problema onesnaženja zraka. Organizirali so več protestov, na katerih so med drugim zahtevali zmanjšanje onesnaženja, ustrezno zdravstveno varstvo prebivalstva in vlaganja v infrastrukturo naselij.

Vendar pa predstavniki Termoelektrarne, čeprav se zavedajo, da onesnažujejo zrak, ne menijo, da so izključeni krivci za črno statistiko.

„Sprejel bi to odgovornost, če bi imeli eksaktne podatke, da Termoelektrarna povzroča to, vendar je to rezultat vseh onesnaževalcev tukaj“, pravi Izet Džananović, direktor TE „Tuzla“.

Raziskava CIN kaže, da ima Džananović le deloma prav. Od šestih merilnih enot, ki merijo kakovost zraka na območju TK, je pet nameščenih v bližini Termoelektrarne.

Prilagodljiva okoljevarstvena dovoljenja

Kakovost tuzlanskega zraka se meri od leta 2003, ko je takšna obveznost predpisana s federalnim Zakonom o varstvu okolja.

Po tem zakonu mora biti zrak zaščiten pred onesnaženjem, ki lahko predstavlja nevarnost za zdravje ljudi, ob načrtovanju proizvodnje pa je treba sprejeti ukrepe, da se „raven polutantov zmanjša na najmanjšo možno mero“. Po tem zakonu morajo industrijska obrata imeti okoljevarstvena dovoljenja.

Okoljevarstveno dovoljenje se izda pod pogojem, da termoelektrarna ne ogroža zdravja ljudi s svojimi emisijami onesnaženja. Da bi dobila okoljevarstveno dovoljenje, se termoelektrarna zaveže, da bo sprejela vse ustrezne preventivne ukrepe za preprečevanje onesnaženja okolja.

Na podlagi zakona je bil marca 2005 sprejet Pravilnik o monitoringu kakovosti zraka, ki je definiral mejne vrednosti onesnaževalnih snovi. Pravilnik je za območje FBiH definiral mejne vrednosti znatno višje od tistih, ki jih definira SZO.

Federalni pravilnik dovoljuje onesnaženje 125 mikrogramov žveplovega dioksida na kubični meter dnevno, kar je šestkrat večja količina od tiste, ki jo Svetovna zdravstvena organizacija določa kot dovoljeno.

V letih 2012 in 2013 je zrak na območju Tuzlanskega kantona vseboval tri do štirikrat več škodljivih snovi, kot jih je predvidel federalni pravilnik, kažejo poročila Ministrstva za prostorsko ureditev in varstvo okolja Tuzlanskega kantona iz tega obdobja.

Zdravnica Pranjić pravi, da količina prekomernega onesnaženja določa stopnjo in vrsto nevarnosti za zdravje. „Če na primer dovoljena meja preseže za deset, je tveganje za raka 4-krat večje, tveganje za kronične obstruktivne bolezni je večje za 27-krat, itd.“

Elvedin Grabovica, generalni direktor Elektrogospodarstva BiH, ki je lastnik TE „Tuzla“, je za CIN povedal, da ima Termoelektrarna okoljevarstvena dovoljenja za vse svoje projekte. „V okviru okoljevarstvenih dovoljenj so določeni pogoji, ki jih je Elektrogospodarstvo BiH vključilo v svoje programe in načrte.“

Najpomembnejši ukrep, ki ga je Termoelektrarna uvedla v povojnih letih, je vgradnja elektrofiltrov, ki čistijo dim in zmanjšujejo raven grobih delcev v zraku. Zato od lani v Tuzlanski regiji ni črnega snega. Vendar pa so drobni delci bolj nevarni od grobih, saj lažje prodrejo v telo skozi dihanje.

Raven drobnih delcev v zraku bi se zmanjšala s postopkom razžveplanja, vendar Ministrstvo za okolje in turizem FBiH Termoelektrarne ne zavezuje k razžveplanju. Predstavniki ministrstva, s katerimi so se pogovarjali novinarji CIN, ugotavljajo, da Termoelektrarna nima obrata za razžveplanje, vendar izpolnjuje pogoje za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, ker „ne ogroža okolja“.

„To, kar mi dajemo kot okoljevarstveno dovoljenje, ni pravo dovoljenje, ampak so v bistvu pogoji, ki jih država postavlja na prilagodljiv način“, pravi Mehmed Cero, pomočnik v Sektorju za okolje pri tem ministrstvu. Po njegovi razlagi se „prilagodljivi pogoji“ dajejo Termoelektrarni zaradi njene strateške pomembnosti. Tuzlanska termoelektrarna je največji proizvajalec električne energije v državi in proizvede polovico celotne letne količine električne energije v Federaciji BiH.

„Če bi šli na razžveplanje Termoelektrarne, potem jo lahko zaprete. To je več kot sto milijonov investicij in se ne bi izplačalo“, pravi Cero.

Uradni podatki kažejo, da je Elektrogospodarstvo BiH samo v letu 2013 ustvarilo dobiček v višini 37 milijonov mark, kar pomeni, da bi ob takšnem poslovanju lahko v naslednjih treh letih odplačalo izgradnjo obrata za razžveplanje.

Po drugi strani pa raziskava Evropske agencije za zdravstvena tveganja in Svetovne zdravstvene organizacije, ki jo je naročil tuzlanski Center za ekologijo in energijo, kaže, da bo do leta 2030 ekonomska škoda znašala 810 milijonov evrov ter izguba 39.000 let življenja zaradi smrti, povzročene s kroničnimi obolenji.

Ta raziskava je bila narejena leta 2012 po metodologiji HRAPIE, ki definira maksimalno dovoljeno vrednost delcev na dnevni osnovi. Džemila Agić, direktorica tega centra, je za CIN povedala, da so se na ta korak odločili zaradi znatnega preseganja ravni žveplovega dioksida v zraku.

Svetovalec za okoljevarstvena dovoljenja v pristojnem ministrstvu Maden Rudež pravi, da je za rešitev teh problemov potreben čas. „V sedanjih pogojih ne moremo rešiti SO2, ker uporabljamo premog. (...) Kaj bomo z našimi premogi, to je naš vir?!“, pravi Rudež, dodajajoč, da bodo novi obrati, oziroma nove termoelektrarne imele vgrajen sistem razžveplanja. „Želeli bi si, da bi vse rešitve, za katere je potrebnih sto let, rešili v sto dneh! Pa to ne gre!“, pravi Rudež.

Po federalnem Zakonu o varstvu okolja mora termoelektrarna plačati nadomestilo za onesnaženje okolja. Nadomestilo se izračuna glede na raven letne emisije delcev, vendar je za merjenje onesnaženja zadolžena sama termoelektrarna.

Po besedah direktorja Džananovića, Termoelektrarna letno na podlagi tega nadomestila plača okoli 2,5 milijona KM.

PLAČAJ IN ONESNAŽUJ

Del denarja ostane Fondu za varstvo okolja, 70 % denarja pa se vrne Tuzlanskemu kantonu, ki financira ekološke projekte, skladno z vlogami, ki jih prejme od občin. Tuzlanska občina del tega denarja porabi za projekte daljinskega ogrevanja, da bi se zmanjšalo število individualnih kurišč v gospodinjstvih. Senail Ajšić in prebivalci najbolj ogroženih tuzlanskih naselij niso dobili daljinskega ogrevanja, ker so projekti toplotifikacije teh naselij še v čakalni vrsti. To bi zanje pomenilo simbolično zadovoljstvo za ceno, ki jo plačujejo z lastnim zdravjem.

Pravi, da ne bo odstopil od boja za čist zrak. „Politiki mi pravijo: ‚Kaj to delaš!? Zrak je dober. Dihamo in živimo!‘ Da, pravim, ‚ampak ni dobro vsem nam. Dokler je vam dobro, mi dihamo strup, zbolimo in umiramo‘“, pravi Senail Ajšić iz Šićkega Broda pri Tuzli.