DOSTA JE Ni javnost ni vznemirjena zaradi voznika, ampak zaradi Trojke, ki se je osvobodila odgovornosti in pameti!

Piše: Rasim Belko

Tragedija. Tišina. Potem žalost. Umrl je mladenič, deklica se bori za življenje, amputirali so ji nogo. Še trije so bili poškodovani. Tisti četrtek je Sarajevo potihnilo, okovano v bolečino in vprašanja: kaj, zakaj, kako.

Ne vem, ali se boste strinjali, toda nekako se zdi, kot da se je to zgodilo pred mesecem dni? Kot da ni bilo pred dvema dnevoma? Zakaj je tako, bi verjetno morali povedati psihologi. Na mojo nesrečo se spomnim mnogih tragičnih dogodkov v tem mestu. Žalostnih in težkih. Toda še težje se spomnim, da se nismo takoj dvignili v imenu tistih, ki jih ni več, da bi zahtevali pravico in odgovornost. Dvignili so se tudi današnji otroci, toda nekako dobim vtis, da je bil učinek njihovega vstajanja uspešno nadzorovan.

Kdo in kako je to storil, morda nikoli ne bomo izvedeli, toda vidno je, da je dober del javnosti ignoriral krik sarajevske mladine, ki se počuti negotovo.

In kako naj se počutijo varno, če umirajo na prehodih za pešce in tramvajskih postajališčih? Tam ni varnosti, ostala je loterija, da se izogneš napačnemu mestu ob napačnem času.

Tramvajska nesreča s četrtka ni posledica naključja ali nesrečnih okoliščin, kot jo nekateri poskušajo opisati. Ta nesreča je očitno, kot je razvidno tudi iz posnetka, plod razpadlega javnega podjetja za prevoz potnikov GRAS Sarajevo. Je produkt dejstva, da se v tem mestu, oziroma kantonu, gradi nenačrtno, brez nadzora, saj ko ni nadzora nad gradnjo in posli, potem ni odgovornih.

Na desetine zgodb sem slišal med, še posebej pa po obnovi proge. Bilo je strokovnih virov in tistih, ki imajo vire v GRAS-u. Mnogi so, javno ali tajno, postavljali vprašanje tehničnega prevzema proge. Takoj po nesreči sem videl naslov izpred nekaj let, v katerem profesor Lindov opozarja na dvome prav glede prostora, kjer se je zgodila nesreča. Le nekaj deset minut pred nesrečo, v kateri je bil ubit Erdoan Morankić, hudo poškodovana Ella Jovanović in še nekaj državljanov, se je zgodil trk na Ilidži. Nenavaden trk, v katerem se je tramvaj zaletel v tistega pred seboj. To so kantonalne oblasti skrile, nihče se o tem ni oglasil. Ker nikomur v Vladi KS, še posebej pa ne „filmskim ustvarjalcem s proge“, Adnanu Šteti in Nihadu Uku, ne ustreza, da se postavi vprašanje ustreznosti proge, kontaktne mreže in tramvajev. Hvalili so se, da so rešili GRAS in državljanom ponudili dober javni prevoz.

Koliko je dober ta javni prevoz pokazal „Žućo“, novi tramvaj iz Štetinih hvalospevov, ki je na Ilidži iztiril med tistim velikim snegom s 40 cm. Takrat je Šteta napisal, da so videoposnetki plod konstrukcij z umetno inteligenco. Tukaj je še enkrat isti video, naj se prepriča, da ni umetne inteligence.

In nekaj dni po tistem primeru na Ilidži je „Žućo“ obstal pri garaži GRAS-a. Spomnite se tistih delavcev GRAS-a in krika: „Eeeej, počasi, počasi“...

Tragedija pri Zemaljskem muzeju ni plod naključja, je rezultat kontinuitete. Kontinuiteta Adnana Štete, Nihada Uka, Vlade KS, od odgovornosti pa se ne smejo izvzeti niti tisti od prej.

Kljub temu pa tistih od prej ni več šest let, zato je breme odgovornosti na teh zdaj, katerih slika in podoba je Adnan Šteta. In prav ta Adnan Šteta bi moral pojasniti nesrečo, ki po čistem naključju ni prerasla v tragedijo. In zgodilo se je poleti 2025, ko se je trolejbusna mreža proti Vogošči v srednjem delu začela razpadati. Takrat je, na srečo in po naključju, en podporni steber obstal na tovornjaku, sicer bi po trditvah ta mreža padla do Skenderije. In tragedija bi bila tam zagotovljena, z ljudsko in materialno škodo.

Gledajoč današnje proteste, sem slišal enega modrega dedka iz Konjica, ki je za N1 povedal definicijo naše družbe – „Struho duh“. In res, poleg duha, je v Sarajevu propadla moralnost, odgovornost za storjeno, kar ni dobro, za smrt ljudi na postajališčih, za kaos, ki žrtvuje vsakega državljana tega mesta.

In zato bi morala oditi celotna Vlada KS. Ker je Uk kriv za vse, Šteta za tramvaje, Katica za policijo, ki varuje preprodajalce in posreduje deklice, ostali so bodisi zaprti bodisi pod preiskavo.

Ni dvoma, da se tega zavedajo v Trojkini Vladi KS, zato kot papagaji ponavljajo, da tragedije ne gre politizirati. In ne gre, toda tudi brez politizacije se je tragedija zgodila, in poleg tega, da mora preiskava ugotoviti kazensko odgovornost, obstaja tudi moralna, družbena, in čas je, da odidejo. Odidejo tisti, ki so proračun najbogatejšega kantona izropali, in celo tisto, kar se je zdelo kot dobro delo, je postalo tragično in nevarno.

In ne, kola se ne smejo zlomiti na vozniku. Vidim pa, da mu tožilci v KS pripravljajo pripor zaradi, pazite zdaj, „vznemirjenja javnosti“. Ni javnost vznemirjena zaradi morebitne prostosti voznika, ampak zaradi Trojkine oblasti, ki se je osvobodila odgovornosti in pameti. Poslušajoč danes to javnost, nisem slišal nikogar, ki bi voznika štel za krivega. Drugi vozniki GRAS-a so jasni – ni kriv, ker vozijo neustrezna vozila.

In nimam dvoma, da ni kriv, ker ko aretirajo voznika med trajanjem preiskave, preiskava pa ni končana, je jasno, da iščejo krivca, da bi skrili krivce.

Javnost ni vznemirjena zaradi voznika, vznemirjena je zaradi oblasti, ki se slika in hvali, ko ustvarja, in se skrije v mišjo luknjo, ko nastane kaos. In kaos je tu in ne bo odšel. Le vprašanje je, kdaj se bo ponovil in čigavo otrok bo spet stradalo.

Dobro se spomnim, bil sem na protestih za Denisa Mrnjavca, ko je takratni kantonalni premier Samir Silajdžić, citirajoč svojega sina med protesti, izrekel: „Oči, bojim se.“ Toda kolikor se je Silajdžićev sin bal, kolikor se je Silajdžić s tem branil, je na koncu pod pritiskom protestov in javnosti odstopil in podal odstopno izjavo.

Današnji očetje v kantonalni oblasti se ne bojijo, ker pred njihovo stavbo hodi človek s puško, vozijo jih drage limuzine, ki jih vsake toliko zamenjajo, trošijo naš denar in se še vedno počutijo drzne, da nas ubijajo, ne da bi prevzeli vsaj moralno odgovornost.

Ne bo šlo. Otroci, samo naprej, pogumno in močneje.

Dosta je. Eno življenje je preveč!