Dokument razkriva podobnost načrtov SDS in Dodika: Le Milorad in Vulićeva sta pozabila, da ni leto 1991!

Napisala: Amina Čorbo-Zećo

Delovna je nedelja v Republiki srbski, še posebej za kadre SNSD-ja, od prvega moža te stranke Milorada Dodika, pa do Staše Košarca, Sanje Vulić in Radovana Kovačevića, prvih jurišnikov, ki se izmenjujejo v medijih in obračunavajo s Črnogorci, politiki iz Federacije, Evropsko unijo...

Širok je spekter izjav, v katerih, glej čudo, vsi najdejo nekaj skupnega, to je izgon Srbov iz Sarajeva!

Tako je Vulićeva na sebi svojstven način govorila o Sarajevu kot o arabski kasabi!

„To ni več niti čisto bošnjaško mesto, ampak arabska kasaba, v kateri veljajo 'zakoni radikalnega islama', v kateri je arabski jezik bolj prisoten kot angleški,” je dejala Vulićeva za Srno.

Tako je sporočila Elmedinu Konakoviću, naj si, ko bo "našel časa", ogleda Sarajevo in vidi, kako danes izgleda ta kasaba v kotlini, pod vznožjem Trebevića.

- Podvale, obmane in dezinformacije so matrica, ki jo Konaković in njegovi predhodniki negujejo odkrito brez ovinkov že od devetdesetih let prejšnjega stoletja, lahko pa mirno rečem, da so to v daljši zgodovini počeli zavito in perfidno - je poudarila Vulićeva.

In v vsaki njihovi objavi, v kateri želijo Sarajevo prikazati kot neko pošast, mesto teme in stigme, ter mesto, iz katerega so bili 'izgnani Srbi', nikoli niso uspeli s dokumenti dokazati svojih trditev.

Seveda, ko takšni dokumenti ne obstajajo. Toda prepričani so, da večkrat ponovljena laž postane resnica.

In ker je danes Ahmed Kulanić predstavil del dokumentacije iz arhivov institucij RS in VRS o ukazih za prisilno, sistemsko organizirano in pripravljeno migracijo lastnega naroda in podjetij, bi bilo vredno pogledati tudi haško dokumentacijo, ki je prav tako polna podobnih dokumentov.

Danes objavljamo ukaz SDS iz leta 1991.



V tem ukazu je med drugim zapisano, da je treba vse mlajše od 40 let iz civilne zaščite premestiti v teritorialno obrambo, isto pa podrediti korpusu kot vojne enote.
Celoten ukaz je priprava na vojno in to leta 1991 v oktobru, medtem ko je Sarajevo spalo 'spanje pravičnih'.

Takrat se je že načrtovalo prevzemanje oblasti v javnih podjetjih, pošti, SDK, banki, sodstvu in obvezno v sredstvih javnega obveščanja.

Danes ni leto 1991 in Dodik ni SDS, toda po teh prioritetah delovanja je podoben tudi danes. V Republiki srbski je prevzel sredstva javnega obveščanja, tista, ki jih ni uspel dati pod svoj nadzor, pa bo poslal v zapor, po zakonu, ki ga je sprejela njegova NSRs.

Tako je zelo lahko sklepati, kako je prišlo do razseljevanja Srbov iz Sarajeva in kako je Dodikova politika danes popolnoma enaka politiki SDS iz 90. let.

Težava je, da ima Dodik majhno prednost pred sovraženim mu SDS, saj je na državni ravni, zahvaljujoč prešibki probosanski politiki, obvladal pomembne vire in področja, kot je varnost.

Ne tako dolgo tega je Dodik govoril, da v Sarajevu živi več Kitajcev kot Srbov. Danes se ne spomni več na Kitajce, ker je bolj eksotično Sarajevo razglasiti za muslimansko mesto, da bi tako skupaj z Orbanom dobil še kakšnega evropskega islamofoba za podporo svoji secesionistični politiki.

V svoje izračune nikakor ne vključijo več tisoč Srbov, ki vsak dan prihajajo v Sarajevo na svoja delovna mesta in to iz Republike srbske, ter brez težav zaslužijo svoje plače. Še več, čeprav so državni uslužbenci, brez kančka sramu in spoštovanja zakona odhajajo na strankarska srečanja sredi delovnega dne, pa za to nikoli niso disciplinsko odgovarjali.

In če želijo primerjati števila, naj vzamejo za primer Banja Luko, kjer po popisu iz leta 2013 živi 7.680 Bošnjakov. Po popisu iz leta 1991 jih je bilo 28.500.

In danes ne zasedajo vodilnih položajev v institucijah RS, niti nimajo pravice, da bi se njihovi otroci učili maternega jezika.

Zato bi si morali Dodik in njegovi jurišniki najprej priznati, da nismo v letu 1991, in da jim ne bodo več molčali, ker so sodbe na naši strani. Nekdaj Karadžića niso resno vzeli, ko je iz poslanskih klopi kričal, da bo 'muslimanski narod popeljal v izginotje', njegovi dvojniki in privrženci secesionistične politike jemljejo dvakrat bolj resno, ker se tistega, ki ga je pičil kača, boji tudi kuščarja!