Dokle bomo trpeli ponižanja?

Napisal: Muamer Bandić

"Ja, zdaj jokaj kot ženska, zaradi oblasti, ki je nisi bil sposoben braniti kot moški!" je rekla Aïsha el-Hurra svojemu sinu, zadnjemu vladarju Granade Ebu Abdullahu es-Sagiru.

Ali obstaja krajša, a pomembnejša lekcija iz zgodovine, iz katere se moramo danes učiti? Lekcija v daljši različici, za vse tiste, ki ne razumejo nauka lekcije, niti zgodovinskega trenutka, v katerem živimo, lahko zveni tudi takole:

Nekega jutra smo se zbudili in na drog ni bilo zastave naše države. Tisti, ki so vladali državi, so molčali. Le eden izmed njih je rekel, samo da se nekaj reče: Kaj pa je pomembno, to je kos platna. Drugo jutro smo se zbudili in to ni bila več naša država. Tretje jutro se nihče izmed nas ni zbudil. Tisti redki, ki so se zbudili, niso več živeli v svoji državi, ampak so zanjo jokali v tujini.

Ta daljša različica nauka zveni surovo in zastrašujoče, vendar se ne razlikuje veliko od neštetih pričevanj naših ljudi, na neštetih sojenjih za genocid, vojne zločine in zločine proti človečnosti, storjene v obdobju od 1992. do 1995. leta.

Vaški kabadahija, Elek se javno hvali, da je odstranil zastavo države Bosne in Hercegovine z droga na Jahorini. Že več dni nihče od oblasti v Sarajevu ne reagira na to teroristično dejanje. Še več, nihče izmed tistih, katerih je to delo, si ne upa niti komentirati tega divjaškega poteptanja države, čeprav se skoraj nahajamo v fazi, da to ni več naša država. Kaj drugega naj sklepamo, ko pa na drog ne sme več plapolati njena zastava?!

Moli fiktivni premier Nihad (m)Uk, od katerega smo že navajeni, da moli. Če odpre usta, nam morda ob priložnostni fotografiji iz pisarne sporoči, da se zaradi vročine ne smemo sprehajati po Jahorini. Nermin Nikšić bi nam lahko sporočil, da se da živeti tudi pod kamnom, dokler vozite novega Tuarega, in da takšno življenje ikebane ni nič slabše.

Ne govori niti županja Sarajeva Benjamina Karić, ne upa proti stališčem Trojke. Ministru Katica, ki je skrit v svojem resorju, pa je problem Jasmin Šaljić, ker si je, glej ga čudo, drznil zahtevati reakcijo ministra, čigar pristojnost je to.

Molčijo tudi razni liki, ki nas vsakodnevno s TV zaslonov vznemirjajo s svojo prisotnostjo. Nikjer ni niti tistih, ki, kot je nekoč rekel Stipe Mesić, "vsak dan skačejo iz paštete". Bom povsem iskren in rekel, da nihče več od Forte, Nikšića, Ćudić, Magazinovića, Kojovića in podobnih ne pričakuje reakcije, ker sta zanje že zdavnaj 1. marec in 9. januar enako pomembna. Njihov odnos do države je že jasen in jih je življenjsko briga za njeno vsebino ali simbole, dokler so oni na oblasti.

Ni nam niti ministra za kolut naprej in nazaj dvakrat, da bi se oglasil in vodil priložnostno tiskovno konferenco, pa da bi ga kdo vprašal, kje je naš županijski minister MUP-a, ali se nekje skriva ali ga je ubogi Elek ugrabil s zastavo? Je res toliko dolg do SNSD-ja zaradi oblasti, da se molči tudi ob Dodikovih kletvicah srebreniškega genocida, zdaj pa tudi ob Elekovem skrunitvi zastave naše domovine?

Če bi se ministru po naključju javila "skrbna skupina naših državljanov iz Dubaja", dvomim, da bi bili prikrajšani za ministrov performans. Tisto, kar me resnično čudi, je, kako vse to lahko nemo opazuje naš vojaški poveljnik, heroj in Zlati ljiljan, Kemal Ademović?

Ta domoljubni del Trojke očitno ni domoljuben, ko je treba dvigniti glas proti šovinizmu SNSD-ja ali HDZ-ja! Njihovo domoljubje je rezervirano samo za obračune s sarajevskimi političnimi nasprotniki, medtem ko jih izven prostora Ilidža – Baščaršija, država in narod, ki živi "nekje tam daleč" od njihovega trenutnega fevda, ne zanimajo veliko. In kot vsi fevdalci, povsem dobro poznajo domete svojih načel in politik, ter da se glas ne dviga proti zemeljskemu "Gospodarju".

Kje so, da nam vsaj povedo, kje je in ali sploh obstaja ta "rdeča črta", po vseh, skoraj vsakodnevnih ponižanjih, ki jih kot narod doživljamo? Ali moramo spet, znova, priti do tega, da nas koljejo, da bi spoznali, da nimamo vodstva, ki ve, kaj dela, ali da nimamo države, ki nas bo ščitila?

Samo vsem nam mora biti kristalno jasno, da tistega trenutka, ko pridemo do tistih solz s začetka besedila, bo proces razbijanja Bosne in Hercegovine nepovraten, tisti malo srečnežev, ki preživijo, pa bodo živeli razsuti po svetu, kot narod brez države.

In vse to zaradi ozkega kroga oholih, a lačnih, ki bodo brez razmišljanja o posledicah zaklali kravo zaradi kosa mesa. V tem primeru, ki bodo prepustili državo, samo da bi vladali Sarajevu. Takšni bodo potočili solze, a bo prepozno!

In vsi mi moramo storiti vse, kar je v naši moči na tem svetu, da ne bi jokali z njimi.