
Piše: Nevena Kovačević
Srbijanski ministar obrambe in predsednik Srbske napredne stranke Miloš Vučević je včeraj izjavil, da sta se Črna gora in Severna Makedonija s priznanjem Kosova pregrešili proti Srbiji ter da se jima bo takšna odločitev maščevala, kot se je zgodilo z Ukrajino.
V idealnotipski demokratični družbi bi se vrh črnogorske oblasti na čelu s predsednikom Jakovom Milatovićem in odhajajočim premierom Dritanom Abazovićem oglasil v najkrajšem možnem roku ter branil suverenost države, ki jo vodita in ki kot taka samostojno sprejema odločitve, brez pritiskov iz okolice.
V primeru Črne gore, ki se je v zadnjih treh letih precej oddaljila od demokratičnih vrednot, neposredne grožnje in vojno-hujskaška sporočila uradnega Beograda skorajda ostajajo pod radarjem.
Predsednik Milatović je v današnji objavi na družbenem omrežju X boječe zapisal, da je zanj kot predsednika nesprejemljivo posredno ali neposredno vmešavanje tujih dejavnikov iz regije in preostalega sveta v proces sestavljanja nove črnogorske vlade.
O Vučevićevih grožnjah pa, pričakovano, ni niti ene same črke. Postavlja se vprašanje – kdo so tuji dejavniki, ki jih predsednik omenja, iz katerega dela regije ali sveta prihajajo, kakšna so njihova sporočila in kdo so posamezniki, ki ta sporočila javno sporočajo?
Še en zelo nepreviden poskus sedenja na dveh stolih, da se nikakor ne bi zameril voditeljem srbskega sveta, odpira prostor za različne interpretacije.
Ob branju te izjave bi lahko pomislili, da se prozahodni predsednik strinja z voditelji nekdanje Demokratske fronte v oceni, da se zahodna veleposlaništva ne bi smela vmešavati v proces oblikovanja črnogorske vlade, saj se nenehni pritiski srbskih oblasti s ciljem vstopa predstavnikov koalicije Za prihodnost Črne gore v izvršno oblast nikjer izrecno ne omenjajo.
A navajeni smo na relativizatorske izjave Milatovića, kadar koli se je treba ostro upreti politiki nekdanjega ali sedanjega srbskega vodstva.
Naj gre za genocid v Srebrenici, vojne iz devetdesetih, odnos do Kosova ali vmešavanje v notranje zadeve držav v regiji, predsednik spretno izogiba podajanju jasnega in natančno oblikovanega stališča, s katerim bi obsodil politiko velikosrbskega nacionalizma in delovanje tistih, ki to politiko izvajajo.
Kljub temu si je treba zagotoviti podporo in nov srčen sprejem ob naslednjem obisku Beograda, z neizogibnim prijetnim večerom in petjem Ivice Dačića.
Odhajajoči premier in člani vlade v neomejenem tehničnem mandatu očitno brezskrbno počivajo ter ignorirajo odkrite grožnje z ukrajinskim scenarijem in izbruhom vojnega spopada.
Za Abazovića in njegove ministre takšna sporočila ne predstavljajo varnostnega tveganja, prav tako ne patruljiranje ruskih vohunov po Črni gori, katerega razkrivanje je bilo ustavljeno z zamenjavo nekdanjega šefa Agencije za nacionalno varnost Save Kentere in imenovanjem novega vodstva na čelu z Borisom Milićem, s čimer je nastal kaos v varnostnem sektorju.
Medtem ko Milatović noče izdati voditeljev ideologije, ki jo sam goji, Abazović nadaljuje s politiko brezpogojnega hlapčevstva v upanju, da bo pridobil kakšno politično točko, ki bi spodbudila prizadevanja Aleksandra Vučića in njegovih govorcev, da se tudi njemu kot zvestemu hlapcu dodeli kakšen del pogače v novi izvršni oblasti, kljub sporu z Milojkom Spajićem in dejstvu, da njegova stranka ne sodeluje v pogajanjih o sestavi vlade.
Izostanek državniškega odgovora je jasno sporočilo molčeče podpore agresivnemu vmešavanju v notranje zadeve Črne gore, neodvisne in suverene države.
Državljankam in državljanom pa sporoča, da so bratsko-tovariški odnosi s centralno filijalo srbskega sveta pomembnejši od obrambe državne suverenosti.
Ker še ni napredka glede dogovora o razdelitvi resorjev v novi vladi, se bodo pritiski uradnega Beograda nadaljevali tudi v prihodnjih dneh, brez odpora in odzivov vodilnih oblasti.
Če bo mandatar Milojko Spajić sledil politiki strankarskega kolege Jakova Milatovića in omogočil predstavnikom koalicije Za prihodnost Črne gore neposredno udeležbo v izvršni oblasti, bo to nedvomno dolgo pričakovana vlada pod pokroviteljstvom in popolnim nadzorom ruskega in srbskega sveta, na položaju premierja pa bomo imeli še enega pešaka, ki namesto deklarativne prozahodne politike izvaja ukaze voditelja sosednje države.
Spajićevo vztrajanje pri nadaljevanju pogajanj s konstituenti nekdanjega DF kaže na njegovo neodločnost in nepripravljenost, da se upre uresničitvi scenarija, ustvarjenega v kuhinji rusko-srbske agenture.
Z oblikovanjem takšne vlade bi bilo poslano neprijetno sporočilo celotni regiji – dokler so poslušniki na vseh ravneh oblasti in večinoma pasivna opozicija, ima srbski svet proste roke.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija

Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
























