Medtem ko se svet pripravlja na vojno, mi niti ne poznamo varnostne situacije: vojska slaba, OSA mrtva, politika neprizadeta!

Piše: Rasim Belko

Vojna je na obzorju!

Ne glede na to, kako neradi se v Bosni in Hercegovini odzivamo na vsak stavek, v katerem omenjamo to zloveščo besedo – vojna – so dejstva neusmiljena. Napovedi novega, velikega spopada prihajajo vse pogosteje z najodgovornejših in najresnejših naslovov svetovne varnosti. To niso več medijske špekulacije, temveč hladna opozorila.

V zadnjih dveh letih smo priča skoraj rutinskim pozivom oblasti držav Evropske unije državljanom, naj se pripravijo, naj zagotovijo zaloge, naj poznajo postopke, naj razmišljajo vnaprej. Tega niso počeli anonimni birokrati, temveč najvišji evropski uradniki.

Kljub temu je najtežje in najjasnejše sporočilo prišlo od generalnega sekretarja Nata Marka Rutteja. Simbolično, iz Berlina je sporočil, da mora biti Evropa pripravljena na vojno stanje, da mora preiti na „vojni način razmišljanja“, pospešiti sprejemanje odločitev in nujno graditi obrambne zmogljivosti.

V Bosni in Hercegovini skorajda tišina.

Država, obtičala v politični kalvariji, v neskončnem presipanju iz praznega v prazno, je ta opozorila komajda registrirala. Paradoks pa je brutalen: BiH je varnostno najbolj izpostavljena država Stare celine, hkrati pa obrambno najbolj nepripravljena.

Medtem ko mi molčimo, se regija pripravlja.

Predsednik Srbije Aleksandar Vučić odprto sporoča, da se njegova država oborožuje, da bi bili državljani varni, in opozarja, da „ljudje ne razumejo, kako blizu spopada smo“. Govori o stotinah tisočih mestih v zakloniščih in načrtih za njihovo večkratno širitev.

Hrvaška, kot članica Nata, pospešeno krepi vojaške zmogljivosti, z dodatnim varnostnim dežnikom Zveze.

Kaj pa Bosna in Hercegovina?


Z vojaško in materialno osiromašenimi oboroženimi silami bi bili državljani v primeru kakršnegakoli spopada, manjšega ali večjega, ponovno prepuščeni sami sebi, improvizaciji in samoorganizaciji, kot v devetdesetih.

Politična odgovornost je očitna. Predvsem politika, ki se nikoli ni odpovedala ideji dvojne agresije na BiH, pa tudi vsa druga, ki jim je ljubše razprodajati proračune in blebetati, kot pa graditi varnostni sistem države.

A politika ni edini problem.

Varnostni sektor se obnaša, kot da živi v izoliranem balonu. Poražujoča je izjava predsedujočega Predsedstva BiH Željka Komšića, ki je konec avgusta v intervjuju za Patrijo priznal, da nikoli ni prejel celovite varnostne ocene od institucij, ki so ga po zakonu dolžne pripraviti.

Ta škandal je minil skoraj neopaženo, čeprav je jasen dokaz globoke neučinkovitosti in nesposobnosti varnostnega aparata.

Posebna odgovornost leži na Obveščevalno-varnostni agenciji BiH, ki že vrsto let deluje, kot da ne obstaja. Medtem ko hrvaška SOA redno objavlja poročila, v katerih analizira tudi stanje v BiH, domače institucije in državljani živijo v popolni temi. OSA in njen direktor Almir Džuvo ne čutita potrebe niti zakonske obveznosti, da obveščata javnost o varnostnih grožnjah.

Razmere dodatno poslabšuje dejstvo, da BiH nima ministra za varnost. Vršilec dolžnosti omogoča celo nezakonite prehode meje visokim uradnikom sosednjih držav. Oborožene sile so najšibkejše v regiji, slabo opremljene, o ponovnem uvajanju vojaškega roka pa nihče niti ne upa govoriti, za razliko od Hrvaške in Srbije, ki sta ta korak že storili.

Seštevši vse, Bosna in Hercegovina je že v vojni, vojni proti lastni nesposobnosti, neodgovornosti in institucionalni paralizi. Za dejanski oboroženi spopad, katerekoli intenzivnosti, je popolnoma nepripravljena. Zgodovina nas uči, da nas nobena velika vojna v Evropi, pa tudi zunaj nje, nikoli ni obšla.

Čas neusmiljeno dela v korist tistih, ki vojno vidijo kot sredstvo geopolitike. Težko je verjeti, da prvi mož Nata opozarja zgolj reda radi.

Zato je skrajni čas za prebujenje. Na vseh ravneh, od krajevne skupnosti do države. Kajti če je nedopustno, da smo vojaško in varnostno nezaščiteni, je prav tako nedopustno, da so zaklonišča zanemarjena, strateške poti zapostavljene, načrti za krizne situacije pa neobstoječi.

Nekdo mora imeti pogum, da postavi vprašanja odgovornosti. Če EU in Nato odprto govorita o vojni, če se svetovne sile pripravljajo na spopade širših razsežnosti, zakaj se mi delamo slepe?

To neukrepanje nosi tudi kazensko odgovornost. In skrajni čas je, da o njej govorimo, dokler imamo še luksuz, da to počnemo v miru.