Medtem ko eni pokopavajo žrtve, drugi pokopavajo resnico o Srebrenici

Stališče voditeljev entitete Republike Srbske in Republike Srbije je javno zanikanje zločina genocida in celo Resolucije o Srebrenici. Polnih 20 let so isti ljudje javno zanikali genocid, vsak dan v letu, gledajoč v obraze družin žrtev. Zdaj zločin genocida zanikajo pred javnostjo sveta, ki takšna izmikanja vidi kot posmeh pravici.  

Dodik zanika genocid v Srebrenici, čeprav ga je že javno priznaval. Ivanić zanika britansko Resolucijo o Srebrenici in jo meni za destabilizirajočo za BiH.

Karadžić, ki zaradi genocida v Srebrenici in drugih hudih zločinov životari v Haagu, je lahko ponosen na ta dva.

O kesanju in spravi

V dvajsetih letih v medijih Srbije in RS ni izšel niti en resen članek, v katerem bi bilo priznano strašljivo dejanje genocida.

Če pravice ne sprejema storilec, kakšna je to pravica? Če ni zavedanja o storjenem zločinu, kako bo vest in najobičajnejše človeško kesanje, ki edino vodi k spravi.

Do zdaj so se v RS branili s trditvijo, da Bošnjaki želijo politizirati genocid v Srebrenici, pri čemer zavestno zanikajo dejstvo, da je vse te ljudi ubila Miloševićeva in Karadžićeva zločinska politika ustvarjanja velike Srbije.   

Če v polnih dvajsetih letih v srbskih medijih na obeh straneh Drine ni bil objavljen niti en članek o bistvu in podrobnostih tragedije genocida, kdo potem politizira zločin genocida v Srebrenici? 

Če se še danes poskušajo omiliti dejstva o genocidu v britanski „Resoluciji vesti“, kaj je to drugega kot brutalna politizacija zločina.

Nikolić je celo prosil Putina, naj Rusija glasuje proti Resoluciji o Srebrenici v Varnostnem svetu ZN. Kaj je to, če ne vrhunec politizacije zločina genocida. Planetarna človeška tragedija se potiska v nove blokovske delitve, v novo hladno vojno, v vse vrste političnih konfliktov in delitev. Vse to, samo da se lastnemu narodu ne bi povedala resnica. Kajti, na oblast so prišli s zgodbami o poštenosti, plemenitosti in popolni nedolžnosti naroda, ki mu pripadajo.    

Samo enkrat se je zgodilo, da je novinar v Banja Luki napisal članek o manj znanem zločinu Vojske RS, nakar je bil v terorističnem dejanju obsojen na doživljenjsko hudo invalidnost.

Voditelji Republike Srbske zanikajo bosanski jezik in pravico do jezika, javno zanikajo tudi bošnjaški narod, pravico Bošnjakov do kulture, do zgodovine, do ustavne enakosti. Oni, na žalost, zanikajo državo Bosno in Hercegovino enako, kot zanikajo genocid v Srebrenici.

Srbski premier v Vucic pogosteje pade v iracionalni politični trans: „Republika Srbska se lahko vedno in edino zanese na Srbijo“. Davno nismo slišali bolj odprte izjave o zanikanju države in delitvi BiH.   

Dodik vstopa v sumljiv proces zgodovinskega revizionizma, Ivanić bi diplomatsko omilil grozo usmrtitve 8.372 človeških bitij. Oba pravita, da to delata v imenu sprave. Mar narodi ne bi smeli vedeti, zaradi česa in v imenu česa bo prišla sprava? Medtem ko eni pokopavajo žrtve, drugi vztrajno in neizprosno pokopavajo resnico.   

Je za zločin genocida sodišče?

Sodba za genocid v Srebrenici na Svetovnem sodišču pravice (ICJ) v Haagu je zavezujoča. Znano je, da to sodišče s svojimi odločitvami v sporih spreminja meje držav, daje rešitve, ki jih je treba spoštovati v mednarodnem pravu. Odločitve Svetovnega sodišča pravice vstopajo v atlase, zgodovinske knjige, učbenike za otroke...     

Po vsem tem Dodik zahteva referendum o Sodišču Bosne in Hercegovine, zanika njegove odločitve in namen obstoja.

Politika v RS zanika zločin genocida v Srebrenici, enako pa zanika tudi sodbo Svetovnega sodišča pravice.

Že neštetokrat smo od političnega vrha Banja Luke slišali zanikanje in nepriznavanje avtoritete sodišča v Haagu.

Človek se mora vprašati: Obstaja za zločin v Srebrenici kakšno zemeljsko in božje sodišče, ki bi ga ti ljudje priznali? Obstaja poleg sodišča še v človeškem srcu in umu možnost priznanja, da je bil zločin storjen in da je končno čas miru za žrtve?