Medtem ko čakamo na pravnomočnost sodbe Kovačević

Piše: Dr. sci. Enver Išerić

„V sodbi senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kovačević proti Bosni in Hercegovini je Sodišče s šestimi glasovi za in enim proti odločilo, da je prišlo do kršitve člena 1. Protokola št. 12. (splošna prepoved diskriminacije) k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ker Kovačević ni ustrezno zastopan v Domu narodov Parlamentarne skupščine Bosne in Hercegovine in v Predsedstvu Bosne in Hercegovine.

Sodišče je navedlo, da se Kovačević v bistvu pritožuje zaradi aranžmaja delitve oblasti, da v Bosni in Hercegovini ni resnična demokracija, temveč „etnokracija“, v kateri je etnična pripadnost – ne državljanstvo – ključna za zagotavljanje moči in nadzor nad viri in v kateri tri dominantne etnične skupine nadzorujejo državne institucije v cilju uresničevanja svojih interesov, vsi drugi pa so državljani drugega reda.“

Novica o tej sodbi je odjeknila po bosanskem nebu s tako močjo, da so zagovorniki kršitev človekovih pravic doživeli klasičen nokaut, šok in neverico, da je konec njihovim manipulacijam, kršitvam človekovih pravic in nadaljnjemu podpihovanju sovraštva in etničnih delitev med narodi in državljani Bosne in Hercegovine.

Zato je v njihovih vrstah uveden „izredno stanje“. Angažirane so vse njihove sile, tako pravne kot politične, da bi ovirali ali kako drugače onemogočili, vsaj začasno, pravnomočnost sodbe.

Takrat na oder stopijo „agenti“ Bosne in Hercegovine pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (in kljub temu, da je bila njihova legitimnost vprašljiva – potek mandata, nezakonita imenovanja za krajše obdobje in večkrat od dovoljenega), ki pripravljajo zahtevo za predložitev te zadeve Velikemu senatu Evropskega sodišča za človekove pravice, kot je predvideno s členom 43. Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

Njihovo delo pri pripravi zahteve za ponovni pregled sodbe (predložitev Velikemu senatu) je potekalo povsem netransparentno in v nasprotju z veljavnimi zakoni naše države. Niso bili posvetovani niti minister za človekove pravice, pri čigar ministrstvu delujejo tudi agenti, niti Svet ministrov ni sprejel nobene odločitve o tej zadevi.

Medtem se je pojavila tudi informacija, da je namestnica ministra za človekove pravice gospa Duška Jurišić opravila pogovor z agenti glede te zadeve in da jim je dala polno podporo.

Vse te navedbe je demantoval odvetnik Duške Jurišić z izjavo: „V zvezi s tem s tem opozarjamo javnost, da Duška Jurišić, namestnica ministra Ministrstva za človekove pravice in begunce Bosne in Hercegovine, niti formalno niti vsebinsko nima in ne more imeti nikakršne pristojnosti nad postopanjem agentov Bosne in Hercegovine, ki zastopajo državo v zadevah pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.“

„Resnica je, da so agenti Bosne in Hercegovine zaposleni v Ministrstvu za človekove pravice in begunce, da preko ministrstva prejemajo plačo in uresničujejo druge pravice iz delovnega razmerja. Vendar je vse v zvezi z njihovim postopanjem pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu v pristojnosti Sveta ministrov BiH in Duška Jurišić – kot namestnica ministra na to ne more vplivati na noben način, četudi bi si to želela,“ navaja odvetnik Bilić, ki zastopa Duško Jurišić.

Vendar pa moramo ugotoviti, da ima odvetnik Bilić povsem prav v zgornji navedeni izjavi. Ali lahko postavimo še eno zelo pomembno vprašanje ne le za namestnico ministra za človekove pravice, ampak tudi za samega ministra. Ali je Duška Jurišić v zvezi s tem vprašanjem opozorila svojega ministra in zahtevala njegovo ukrepanje tako pri Svetu ministrov kot pri Evropskem sodišču za človekove pravice? Če ne, ali nosi del odgovornosti za oviranje te sodbe, ki je pomembna za človekove pravice v naši državi. Ali je dvignila svoj glas, ko je bilo zavrnjeno oziroma onemogočeno, da se o tem vprašanju razpravlja na Svetu ministrov Bosne in Hercegovine? Ali je reagirala, ko je predsedujoča Sveta ministrov samostojno in na lastno pobudo, brez odločitve Sveta ministrov, poslala pismo Evropskemu sodišču za človekove pravice? Je bila namestnica ministra s svojimi sestanki z „agenti“ zavedna ali nezavedna, da s tem legitimizira zelo vprašljiv status teh istih „agentov“ pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, kar se lahko razume tudi kot nekakšna podpora njim, s čimer se povzroča škoda človekovim pravicam v naši državi?

Vse to bi morala storiti namestnica ministra Duška Jurišić. Minister Sevlid Hurtić pa bi to vsekakor moral in mogel storiti. Koliko je javnosti znano, niti eden niti druga nista storila ničesar. Dolžna sta ščititi človekove pravice naših državljanov. Ne more biti izgovor, da Duška Jurišić „niti formalno niti vsebinsko nima in ne more imeti nikakršne pristojnosti nad postopanjem agentov Bosne in Hercegovine, ki zastopajo državo v zadevah pred Evropskim sodiščem za človekove pravice“, kot je izjavil njen odvetnik.

Če je tako, potem so nam namestniki ministrov povsem odveč v organizaciji oblasti. A ni tako. Saj smo bili priča javnim nastopom namestnika ministra za obrambo, ob katerih je poudarjal svoje nestrinjanje s stališči in postopki svojega ministra. Pri tem seveda ne vstopamo v razloge in upravičenost navajanja trditev in stališč.

Zato bi bilo logično, moralno, zakonito in ustavno, da minister Hurtić in njegova namestnica Jurišić odstopita s funkcij, ki ju opravljata. Ali da nekdo od poslancev, ki jim je mar za človekove pravice in Evropsko konvencijo, kot tudi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, zahteva njuno zamenjavo.

Mi pa bomo čakali na pravnomočnost sodbe „Kovačević“, ker ne vidimo nobenega razloga, da razmerje glasov v Velikem senatu ne bi bilo vsaj približno enako razmerju glasov v senatu, ki je sprejel to sodbo, za katero je glasovalo šest sodnikov z enim ločenim mnenjem.

Zagotovo so bili vsi razlogi navedeni v ločenem mnenju predstavljeni že v samem postopku pred sodiščem, ki je zavrnilo ugovore Vlade Bosne in Hercegovine in ugotovilo, da so oziroma bi bili vsi poskusi vlaganja pravnih sredstev v Bosni in Hercegovini, oziroma ustavna pritožba, zaman, ker Ustavno sodišče svoje odločitve sprejema na podlagi Ustava Bosne in Hercegovine, ki vsebuje diskriminatorne določbe, ki so v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki se neposredno uporablja v Bosni in Hercegovini, kot to določa tudi Ustava Bosne in Hercegovine. O tem govori tudi dosedanja praksa Ustavnega sodišča, ki je zavrnilo vse vlagatelje, ki so se pritožili Ustavnemu sodišču v zvezi s temi vprašanji, oziroma kršitvijo njihovih pravic do izbire in biti izbran.

Če bi govorili o zlorabi pravice do predstavke, bi lahko rekli, da je Bosna in Hercegovina, oziroma njeni „agenti“, zlorabili to pravico s tem, ko so zahtevali ponovni pregled sodbe, želeč s tem razveljaviti pravice in svoboščine, predvidene z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, kar je predvideno tudi s členom 17. Konvencije: „Nič v tej Konvenciji se ne sme razlagati tako, da bi pomenilo pravico katerekoli države, skupine ali posameznika, da se vključi v dejavnost ali izvede dejanje, ki je usmerjeno v razveljavitev katerekoli od navedenih pravic in svoboščin ali v njihovo omejevanje v večji meri, kot je predvidena s Konvencijo.“

Džabe spletke pletete, človekove pravice so univerzalne vrednote sodobnega in naprednega človeštva. Evropsko sodišče za človekove pravice pa je sodišče poznavalcev in profesionalcev. Tam ni strankarskih poglavarjev, ki po sodišču „muljajo in ovirajo“.