Dodikov konec se bliža, kdo bo naslednik: priložnost za nov politični tečaj ali nadaljevanje starega?!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Ne glede na to, kdaj se bo nadaljevala in končala sodna obravnava predsednika entitete RS Milorada Dodika in ne glede na vsebino te sodbe, je vse bolj jasno in gotovo, da je Dodik vstopil v sončni zahod svoje politične kariere in da mu preostane le še borba kot ribi, dokler ne pride ribič, da potegne mrežo.

Ne želim se spuščati v njegovo zdravstveno stanje – bilo bi neprimerno – niti ne bom tolmačil dvojno ugotavljanje njegove sposobnosti, da spremlja sojenje z različnimi zdravniškimi izsledki. To je za izid zgodbe najmanj pomembno, saj je izid skorajda viden s prostim očesom.

Vprašanje je, koliko bo izid sodnega procesa ključen za politično prihodnost in obstoj Dodika, saj dejstvo, da se je po nečem, kar je bilo javnosti predstavljeno kot “rutinska operacija”, popolnoma izoliral, daje prostor za slutnjo, da si Dodik sam ustvarja izhodno strategijo.

V nekaterih krogih se omenja možnost pogojne obsodbe, kar bi pomenilo, da Dodik ne bo šel v zapor, a da bo CIK BiH imel zakonsko podlago, da mu odvzame mandat predsednika RS. Ta možnost se morda zdi najbolj realna, da se javnost umiri, Dodik pa se kljub temu izolira in odstrani iz političnega življenja Bosne in Hercegovine. Torej, večja je verjetnost, da bo ta možnost sprejemljivejša javnosti RS kot zaporna kazen.

Toda ne glede na to, kaj bo Sodišče BiH na koncu procesa odločilo, je gotovo, da bi nas leta 2025 lahko razbremenil dolgotrajen povzročitelj številnih težav in destabilizacij v Bosni in Hercegovini. Skoraj dve desetletji je namreč Dodik neprekinjeno podpihoval ogenj pod balkanskim sodom smodnika, pri čemer je resno ogrožal interese Zahoda, žalil ZDA in njihove veleposlanike, pa tudi druge mednarodne uradnike, hkrati pa hodil po naloge k Putinu.

Dodiku ne gre na roko niti težka politična situacija v Srbiji, kjer se Vučićev režim mora ukvarjati sam s seboj.

Načini in poti, kako bo Dodik odšel, še ni mogoče z gotovostjo predvideti, toda tisto, kar je precej gotovo, je, da je konec blizu. Vendar pa se vprašanje, ki si ga morajo zastaviti predvsem v probosanskem političnem bloku, glasi: s kom od predstavnikov srbskega naroda graditi boljšo politično zgodbo po Dodikovem padcu?

Ta konec bi se lahko pospešil, če bi politični projekt Trojka, vključno s SDP kot delom istega, pred dvema letoma v NSRs glasoval državniško, ne pa izdajalsko. Takrat Dodik in njegov SNSD ne bi imela nadzora nad srbskim klubom v Domu narodov Parlamenta BiH, zato bi se lahko gradila parlamentarna večina z Dodikovo opozicijo.

Če bi se takšen scenarij zgodil, Dodik ne bi imel vzvodov za nadzor zakonodajne in izvršne oblasti države, zato bi njegova moč v zadnjih dveh letih močno oslabela. Trojka je zamudila priložnost, da pospeši odhod največjega političnega škodljivca v Bosni in Hercegovini, še več, postregla nam je s zgodbo, kako je Dodik postal evropski politik – dokler se ni soočila s pravo sliko koalicijskega partnerja.

Ozračje in rezultati volitev leta 2022 so bili nedvomno priložnost, da se s opozicijo iz RS poskusi narediti resen premik. V nasprotju s takratnim je ozračje danes veliko slabše, priložnosti pa bolj zapletene.

Kakšne so te priložnosti, najbolje ponazarjajo govori predsednikov parlamentarnih strank v NSRS na nedavno potekali posebni seji. Že tisto decembrsko noč je bilo jasno, da se je začela tekma za Dodikovega naslednika na čelu srbske politike v Bosni in Hercegovini. A besednjak govorcev je bil podoben Dodikovemu – razen Nebojše Vukanovića.

Najpogosteje izrečena beseda je bila “sabornost”, pod katero se razume vse-srbsko enotnost v boju proti institucijam Bosne in Hercegovine. Ta sabornost je najbolje demistificirala, da v PDP pod vodstvom Draška Stanivukovića, SDS in drugih manjših opozicijskih in pozicijskih strank ni moči za odmik od Dodikove politike. Zato je odprto vprašanje: bomo po Dodiku dobili Dodika ali morda še slabšega Dodika?

Kandidatov je veliko, boj pa bo precej oster. Dodik je s trdo roko avtoritarno vladal entiteti RS dve desetletji, in očitno je, da veliko lačnih političnih ust želi, da ga nasledi. Probosanski politični blok mora biti zato odločen, a moder pri izbiri partnerjev, saj bi ta odločitev lahko bila jeziček na tehtnici – nekomu pomagati, nekomu pa zlomiti nogo.

Na resničnih opozicijskih politikah Dodikovi politiki v RS in Bosni in Hercegovini je, da pokažejo, da so resnično opozicija separatistični in retrogradni politiki, na mednarodni skupnosti pa, da končno pokaže, ali je za politične projekte, ki bodo Bosno in Hercegovino popeljali naprej, ali pa bo nadaljevala eksperimentirati do izbruha novih oboroženih spopadov.

Veliko je primerov iz regije, kot je padec diktatorja Slobodana Miloševića, ki kažejo, da čas po diktaturi ni nič kaj enostaven. V državi, kot je Bosna in Hercegovina, je odhod voditelja, ki je tako dolgo in trdno vladal, lahko resen sprožilec destabilizacije, kar v trenutnih geopolitičnih okoliščinah lahko povzroči daljnosežne posledice tudi izven meja Bosne in Hercegovine.

Tisto, kar na koncu ostaja odprto vprašanje tako za probosanske politične sile kot za mednarodno skupnost, glasi: kako preseči dotoke ruskega in velikosrbskega vpliva na Bosno in Hercegovino?

Odgovor na vprašanje, kdo in kako to lahko zagotovi, bo v veliki meri olajšal izbiro političnega naslednika odhajajočega Milorada Dodika. Ista vprašanja in odgovori bi morali zanimati tudi državljane RS, saj jim dve desetletji separatistične politike, ki jo je vodil vodja SNSD, niso prinesle nič drugega kot najnižje plače in pokojnine, prazne vasi in mesta, korupcijo in kriminal.