Dodik v Avstriji: Gostoljubje desničarjev in islamofobov

Milorad Dodik svojo politično podobo dokončno zaokrožuje z dunajsko epizodo in srečanjem s FPO, radikalno desničarsko stranko v Avstriji. Cristian Strache, vodja FPO, je zahteval pravico RS do odcepitve. Kot običajno evropski politiki kažejo malo zanimanja za sojenja pred mednarodnimi sodišči in za zločine genocida ter etničnega čiščenja, na katerih je bila ustvarjena Republika Srbska.    

Kdo je v resnici Milorad Dodik? Zdi se, da je njegov politični lik tako tuht kot tisti, s katerimi se srečuje v Avstriji. V delu Biljane Plavšić „Pričam“, sicer obsojenke za najhujša vojna zločine, je zapisan tudi podatek: „Prvo zasedanje Skupščine srbskega naroda BiH je potekalo 25. oktobra 1991. Izvoljeni so bili predsednik Skupščine Momo Krajišnik, dva podpredsednika ter člani skupščinskih komisij. Naši skupščini so se takoj pridružili tudi poslanci Srbi iz drugih strank, dva poslanca Srbskega gibanja obnove (SPO) ter poslanec Milorad Dodik, kasneje, po vojni, premier RS“, piše Plavšićeva. Torej, Dodik se je takoj postavil na stran nacionalistične in vojne srbske politike. V vojni bo potoval po Evropi od Perugie do Prage in govoril o miru, nato pa držal vojaške govore v RS, kot leta 1995 na eni od sej Skupščine t.i. Srbske Republike:  

„Zahteve, da zavzamemo Tuzlo, Sarajevo in druga večja mesta ter za Bihač, so zdaj nerealne in jih je treba zavrniti. Ta mesta bi morali zavzeti takoj na začetku vojne, takrat nam ni uspelo in zdaj so ti zahtevi nerealni… Mislim, da je prišel čas, da razmislimo, da od naših zaveznikov Rusov zahtevamo, da se prepreči kakršna koli nova misija Carterja (misli na nekdanjega ameriškega predsednika Jimmyja Carterja, op.a.) in drugih zahodnih 'tekačev', iz preprostega razloga, ker smo imeli slabe izkušnje s prvim prihodom tega človeka, Carterja. Odprto zdaj pravim, da je njegova misija neposredno povzročila, da nismo osvojili Bihača.“ Poziva generala Ratka Mladića: „Neposredno ali posredno uničiti Peti korpus, da ne bi imeli več močnega sovražnika na obalah Une, ki bi nas lahko destabiliziral.”

Davnega marca 1996. je beograjskemu novinarju Aleksandru Čotriću dal intervju z naslovom „Karadžić in Mladić morata v Haag“. V tem intervjuju je dejal, da morata Radovan Karadžić in Ratko Mladić pred sodišče v Haag, kjer jima je treba soditi.

„...Menimo, da je nujno sodelovanje s Haškim sodiščem. Potrebno je, da vsi, ki so storili konkretne vojne zločine, privedejo pred sodišče“.

Eno od Čotrićevih vprašanj je bilo: „Ali Bosno in Hercegovino smatrate svojo domovino?“

„Da!“ je sledil izrečen odgovor.  

Ta izjava je bila sprejeta z olajšanjem med zahodnimi voditelji, ki so ga takoj promovirali kot človeka nove dobe. Takratna državna sekretarka ZDA Madeleine Albright ga je brezpogojno takoj podprla. V svojih spominih Carla del Ponte se spominja svojega prvega srečanja z Dodikom. Takoj je začel pripovedovati, da njegova vlada počne vse, da bi aretirala Radovana Karadžića, vendar da je obkrožen z njegovimi ljudmi, ki ga ščitijo, in da so ti ljudje tudi okoli njega: „Moja vlada počne vse, da bi odstranila glavno težavo Republike Srbske, to je Radovan Karadžić, ki mora za vsako ceno iti v Haag.“ 

Pravo bistvo Dodikovega prihoda na politični prizori Bosne in Hercegovine je zabeležil v spominih Richard Holbrooke. Analizira presenetljive rezultate volitev v BiH, ki so potekale septembra 1997. leta:

„Muslimanski poslanci, skupaj s privrženci Plavšićeve in Miloševićeve politike so izbrali premierja  - soglasno  - prej neznanega devetintridesetletnega poslovneža z imenom Milorad Dodik... Čeprav je vlada v Sarajevu to gledala s skepso, je Dodik napovedal, da bo spoštoval Dayton in gradil multietnično Bosno. V zameno so ZDA začele pošiljati pomoč, ki je bila prej odrejena bosanskim Srbom“… „Ameriška prizadevanja v Bosni so se obrestovala. Marca so bile ZDA precej zadovoljne s situacijo, zato so zaradi njegove podpore Dodiku začele 'nagrajevati' Miloševića z odstranitvijo nekaterih preostalih ekonomskih sankcij proti Zvezni republiki Jugoslaviji“, je pisal Holbrooke.

Del Ponte piše: „Z neverico smo poslušali Dodika, ki je napovedoval, da bo Slobodan Milošević naslednje leto padel (po Dodikovih besedah leta 1998 - v resnici dve leti kasneje). Dejal je, da bo Miloševićeva opozicija v Srbiji obrnila nezadovoljstvo ljudstva proti njemu“… Dodik se je pritoževal Del Pontejevi, da sodišče v Haagu ni aretiralo Vojislava Šešlja. Trdil je, da Šešelj stoji za bombnimi napadi v RS. 

Nato so sledili Dodikovi skoraj vsakodnevni izpadi, provokacije, politični spori, žalitve drugih narodov, izsiljevanja, dvigovanje napetosti, grožnje s secesijo, bojkot državnih institucij, podpora ruski politiki na Balkanu, referendumi… In vse to je trajalo leta. Hkrati je država ekonomsko propadala, banke so propadale, njegov entitet se je enormno zadolževal in danes komaj vrača anuitete, ki so iz leta v leto višji.

Svojo politično kariero je Dodik dokončno zaokrožil s tem obiskom avstrijskih rigidnih radikalcev in islamofobov. Vprašanje je, kako je mogoče, da ima Dodik podporo v Avstriji pri takšnih radikalcih, medtem ko njegov radikalizem vse bolj zavračajo v RS. Gostoljubje desničarjev in islamofobov je povsem logično.

Izjava iz Banja Luke najbolje pojasnjuje njegovo politično kariero: „Milorad Dodik je prišel na oblast na tankih mednarodne skupnosti, zato je logično, da ga čaka podobno prevozno sredstvo tudi ob odhodu“.