Dodik zahteva samoodločbo? Odlično! Čas je, da jo zahteva vsa Bosna in Hercegovina

Napisal: Rasim Belko

Milorad Dodik danes v Banjaluki ni povedal nič novega. Povedal je le tisto, kar govori že leta, le da je zdaj glasneje, samozavestneje in nevarneje. Poziv k "odstopu od Daytonskega sporazuma" in razglasitvi neodvisnosti entitete Republika srbska ni politična provokacija, temveč odkrit secesionistični manifest. Razlika glede na preteklost ni v vsebini, temveč v kontekstu. Dodik je danes opogumljen.

Opogumljen je s sporočili, ki jih razume kot dogovor z Američani, pripravljenostjo Izraela, da mu bo politični partner brez vprašanj o civilizacijskih vrednotah, podporo Moskve in ideologijo "srbskega sveta", ki traja že dve stoletji in se redno končuje s tragedijami. Dodik ne improvizira, jaha na kontinuiteti politike, ki verjame, da je mogoče zgodovino obrniti nazaj, meje prerisati, države pa razstaviti brez cene.

Da se razumemo, morebitna realizacija tistega, kar Dodik zagovarja, ne bi pomenila le konca Bosne in Hercegovine. Odprla bi Pandorino skrinjico Balkana, ustvarjanje etnično homogenih "velikih" držav Srbov, Hrvatov in Albancev, s trajnimi izgoni različnosti in končno kapitulacijo ideje multietnične družbe. To ni pravica do samoodločbe, to je pravica močnejšega, da uniči šibkejšega.

V tej sliki Sarajevo ponovno igra najslabšo možno vlogo. Vlogo čustvenega opazovalca, ki kriči, grozi, moralizira in se sklicuje na silo brez kakršnega koli realnega pokritja. Prve reakcije, kot tudi vse nadaljnje, ki sledijo po istem vzorcu, le potrjujejo, da se “politično” Sarajevo samo postavlja na sam konec verige vpliva. Glasno, a nepomembno. Vedno užaljeno, nikoli strateško.

In najbolj tragično je, da se Dodiku že desetletje prepušča vsa politična priložnost. Ni to prvič, da govori o samoodločbi in neodvisnosti RS. Je pa prvič, da to počne v trenutku, ko je mednarodni red nestabilen, svet pa utrujen od balkanskih zgodb. In spet, iz Sarajeva ne prihaja nič drugega kot obramba.

Nikoli, resnično nikoli, nismo slišali jasnega, resnega in politično zrelega odgovora “Da, tudi mi hočemo konec Daytona. Da, tudi mi hočemo, da neha obstajati entiteta. Da, hočemo unitarno, državljansko, evropsko Bosno in Hercegovino.”

Takšna poved, izrečena hladno, racionalno in naslovljena na mednarodno skupnost, bi dramatično spremenila ravnotežje moči. Dodiku bi iz rok izbila monopol nad radikalizmom in pokazala, da v tej državi obstaja politična volja, ne le strah pred spremembami. Vendar tega stališča ni. Ali pa obstaja le v obliki populističnih parol, dnevno-političnega poentiranja in Facebook patriotizma brez ideje in strategije.

In to je največji problem Bosne in Hercegovine.

Kajti v trenutku, ko bo resna politika iz Sarajeva “zagrmela” – ne z vreščanjem, temveč s tihim, odločnim sporočilom mednarodni skupnosti “Odstopamo od Daytona. Hočemo Republiko Bosno in Hercegovino”, se bo Dodikova opogumljenost začela hladiti. Tuji dejavnik pa bo končno vedel, kaj patrioti te države resnično želijo. In to je država, ne status quo, prihodnost, ne zamrznjen konflikt.

Zato je sporočilo Dodiku, vsaj s te novinarske perspektive, skrajno jasno. Da, hočemo samoodločbo. Ne v eni entiteti, temveč na območju celotne Bosne in Hercegovine. S tremi možnimi izbirami. Pa da vidimo epilog. Če že rušimo iluzije, jih rušimo do konca.