Dodik bi moral biti zaustavljen že zdavnaj, ali mednarodni uradniki postajajo njegovi pomagači?

Amra Vrabac 

Tretji dan novega leta 2022, vtisi čestitk in dobrih želja, ki so nam jih poslali politiki, so se polegli. Zveneli so zelo optimistično, kot da nimamo nobenih težav v državi. In težav je preveč. Nimamo državnega proračuna, financirali se bomo na podlagi leta 2020, delo državnih institucij je blokirano, pristojnosti se enostransko prenašajo iz države na entiteto RS, država je spodkopana, pogosto se omenja vojna, mesece živimo v negotovosti, kar povzroča nadaljnjo izselitev državljanov BiH. 

Milorad Dodik – največji, a ne edini krivec za to situacijo – je še vedno samo pod »opazovanjem« mednarodne skupnosti. Saj kako naj se ukvarjajo s tem, kar so podprli in vzdrževali, dokler ni ušlo izpod nadzora. Že mesece poslušamo o ameriških »sankcijah na mizi«, a to Dodika ni prestrašilo, celo odkrito govori o tem in se celo posmehuje ameriškim diplomatom. Ko je oktobra lani Narodna skupščina RS sprejela Zakon o zdravilih in medicinskih pripomočkih RS, s katerim je ustanovila entitetno agencijo za zdravila in medicinske pripomočke, je bilo jasno, da se je Dodikov načrt začel uresničevati. Niti takrat, niti do seje 10. decembra, na kateri so bili sprejeti sklepi o prenosu pristojnosti iz države na RS na področju pravosodja, neposrednih davkov, obrambe in varnosti, niti po njej niso bili ustavljeni Dodik in njegovi partnerji na oblasti. Formiranje primera na tožilstvu BiH je prišlo prepozno. Napad na ustavni red se je začel veliko prej in je zdaj skoraj v zaključni fazi.

Mednarodni uradniki so zdaj na dopustu, pred prazniki pa je bil odpovedan obisk ameriškega odposlanca Matthewa Palmerja in evropske predstavnice Angeline Eicchorst v BiH, ker naj ne bi bilo pogojev za nadaljevanje pogajanj o spremembi volilnega zakona BiH. Čeprav so sami dejali, da naj politični predstavniki opustijo maksimalistične zahteve, nekateri akterji sporočila niso pravilno razumeli, zato nadaljujejo staro zgodbo in postavljajo svoje roke za spremembe.

Med zatišjem v zvezi z volilnim zakonom postaja napad dvojca Dodik-Čović na BiH od znotraj bolj usklajen. Čović vse bolj omenja in povezuje separatizem in bošnjaški unitarizem, vendar nikoli ne omenja Dodikovega separatizma. Lahko bi celo rekli, da ga opravičuje, kar ne bi smelo biti presenečenje, saj se že leta dobro dopolnjujeta, Čović pa še vedno goji idejo o tretji entiteti, ki bi ji vladal.

Medtem ko Čović napada Željka Komšića, Bakirja Izetbegovića in celo Islamsko skupnost BiH, o Dodiku molči, čeprav je ustvaril največjo krizo po vojni.

Če namerava mednarodna skupnost poskusiti razplesti politični vozel v BiH, bo to mogoče le, če bodo vsi vpleteni v krizo v istem paketu.

Iluzorno je pričakovati nadaljevanje pogajanj političnih voditeljev brez pomoči in posredovanja tujega dejavnika. V nobenem primeru to ne morejo in ne smejo biti domači samooklicani posredniki, ki pripravljajo teren za prihajajoče volitve.

V trenutni situaciji je težko pričakovati normalizacijo odnosov med SDA, HDZ in SNSD, ki sestavljajo državno vlado. Še slabše je, ko imate dva nasprotnika, katerih skupni cilj je boj proti tretjemu. Zato SDA ne sme ostati sama v tem boju. To so pokazala tudi pogajanja o volilnem zakonu, ko so predstavniki mednarodne skupnosti končno povabili predstavnike Demokratske fronte k pogajanjem, skupaj s svojim predsednikom Željkom Komšićem.

Pomemben podatek je, da volilni zakon obstaja in da se volitve lahko izvedejo kljub temu, da sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice še niso bile uresničene. Druga težava pa je, da državni proračun ni sprejet in bi to lahko onemogočilo izvedbo volitev, ki jih ni mogoče financirati z donacijami. Če je načrt SNSD in HDZ, da volitev oktobra 2022 ne bo, potem so sankcije neizogibne za vse tiste, ki spodkopavajo volitve ene demokratične države. Vse, kar je v nasprotju z izvedbo volitev, bi BiH popeljalo v smeri plemenskih skupnosti, v katerih poglavarji odločajo o življenju v tej skupnosti. Toda takrat ne moremo več govoriti o demokraciji, kar je neuspeh same mednarodne skupnosti, ki je v BiH vložila toliko.

Mesece pred blokado državnih institucij s strani predstavnikov strank RS, domnevno zaradi vsiljenih sprememb Kazenskega zakonika BiH, ki kaznuje zanikanje genocida in prepoveduje poveličevanje vojnih zločincev, je Dodik napovedal takšen scenarij. Maja 2021, ko še ni bilo vsiljenih sprememb (Valentin Inzko je spremembe vsilil konec julija), je Dodik od NSRS (Narodne skupščine Republike Srbske) zahteval podporo za mirni razkol, oziroma odcepitev RS.

Takrat se je hvalil, da je sodeloval pri obrambi Radovana Karadžića in Ratka Mladića, obsojenih vojnih zločincev. Vsaka beseda, izrečena na govornici, je postala resničnost in še več. Dodik je prešel od besed k dejanjem. In o rdeči črti ne moremo več govoriti, ker jo je prestopil s sprejetjem Zakona o zdravilih in medicinskih pripomočkih RS.

Kdo lahko zdaj govori in doseže kakršen koli dogovor z Dodikom, medtem ko ponavlja, da »normalna Bosna je tista, ki ne obstaja«? Ni več časa za poskuse in prepričevanje Dodika, da govori o državi, ki je ne priznava, o institucijah, ki jih uničuje, o razveljavitvi zakona, po katerem bi moral biti najprej sankcioniran.

Že zdavnaj je jasno, da se je Dodik podal na pot brez povratka. Vprašanje je le, koliko je somišljenikov, saj BiH zapuščajo tudi srbski državljani. Ali lahko računa na 300.000 glasov, na katere je pozival? Kako je Milorad zadolžil »svoje ljudi«?

Bosna in Hercegovina in njeni državljani nimajo koristi od plitkih posameznih in skupnih izjav mednarodnih predstavnikov, veleposlaništev, posameznikov. Če v prihodnjih dneh ne bo ustrezne reakcije, jih je mogoče šteti za Dodikove pomagače pri strmoglavljenju države, ki jo je mednarodno priznal OZN leta 1992. Nobena entiteta ne more biti starejša od države, katere 1.000-letna zgodovina je neoporečna. Ne more biti predmet Dodikovega in Čovićevga izsiljevanja, niti kompromisov, o katerih so govorili Izetbegović in mednarodni posredniki.

To je država, ki bo preživela in jo bodo vodili, ne pa vladali, pametnejši, modrejši in predvsem boljši ljudje, kot jih imamo zdaj.