Dodik se neće zaustaviti s hurmama s Istoka i šetnjom po Doboju

Piše: Ernad Metaj

---

Žalostne so populistične igre bošnjaških politikov, ki poleg lastne promocije malo storijo za konkretno pomoč pri obrambi interesov BiH. Šemsudin Mehmedović iz SDA je na družbenih omrežjih zbral veliko všečkov, ker je »pogumno« odšel v Doboj, čeprav mu je Dodik sporočil, da bo aretiran.

Predsednik njegove stranke je istega dne napovedal, da se bodo »dvignile« islamske države, da bi branile interese BiH. Izetbegović je pri tem (ne)potrebno izrazil zahvalo opoziciji v RS, ki se je takoj oglasila, ker sumi, da se ji namerno koplje grobno mesto s tem, ko jo omenjajo v istem stavku z islamskim svetom. 

(Ne)zavedno in (ne)namerno bošnjaški politiki na ta način nadaljujejo prakso podajanja žoge na volej Miloradu Dodiku, kar je BiH v veliki meri pripeljalo v najtežje povojno stanje. BiH je na robu razpada, politične elite pa spet neracionalno ustvarjajo vtis pri Bošnjakih, da bi bili v morebitnem spopadu močnejši od sovražnika. 

V trenutku popolne politične defenzive, namesto da bi okrepili interes Velike Britanije, Nemčije in ZDA za BiH ter iskali konkretna zagotovila za mir in stabilnost, se del bošnjaške politike ujame na zgodbo o islamu in muslimanih, s čimer samo koristijo tistim, katerih cilj je radikalizacija odnosov na Balkanu. Vsem je jasno, da Dodik vsakodnevno seje sovraštvo in zlo, s čimer izziva reakcijo, s katero bi obrnil matrico in sebe ter RS predstavil kot žrtvi »muslimanske politike«.

V ta folklor dvigovanja nacionalnega ega se je vklopilo tudi sporočilo nekdanjega vojaškega poveljnika in zveznega poslanca Hamdije Abdića Tigra o pripravljenosti, da se BiH ohrani po ceni življenja. 

Preveč krvi je pila bosanska zemlja, preveč kosti nedolžnih žrtev je pogoltnila, da bi se po samo 25 letih spet govorilo o vojni. BiH se ne brani samo s puško! To nikakor ne uspejo dojeti bošnjaške elite, izgubljene v vrtincu korupcije in nepotizma, s katerim so otupile politično ostrino, pa tudi omajale zaupanje in razumevanje »prijateljev« iz mednarodne skupnosti, ki so verjeli v pripravljenost graditi evropsko prihodnost BiH. 

Posmehovala se je bošnjaška politika in javnost predstavništvom RS v ZDA in Rusiji. Podcenjevala se je pripravljenost sosedov in evropskih desničarjev, da bodo odprta podpora Dodiku v njegovem secesionističnem pohodu »mirne poti«. Konkretni rezultati pa so postali vidni, Kitajska in Rusija oporekata visokemu predstavniku v BiH, Madžarska obljublja 100 milijonov evrov pomoči RS. Objektivno je to več od hurmi, ki jih je izposlovala bošnjaška diplomacija z vzhoda, od katerega se pričakuje pomoč in podpora.

Hurme so prispele, razdelile so se, a življenje v BiH ni nič kaj sladko, nasprotno, vsak dan postaja grenak okus vse močnejši. Nov spopad bi bil samo vrhunec, ki je vse bolj verjeten v odsotnosti nujne diplomatske ofenzive. 

Za zdaj so probosanske sile skoncentrirane v Dubaju, od koder so prihajala močna politična sporočila vodje NIP Elmedina Konakovića, s katerimi je branil silno svito srečnežev, ki jim je vlada KS plačala pot na EXPO.

Od večine teh na družbenih omrežjih dobivamo predvsem fotografije s plaž, ki so vendarle privlačnejše od paviljona BiH. V Dubaju je BiH pokazala moč proti RS, na domačem terenu pa so stvari drugačne, korak za korakom Dodik uresničuje svojo politično agendo, katere končni cilj je razpad BiH.

Kratka diplomatska ofenziva tistih, ki ljubijo BiH, je dala začetne rezultate, a za zmago v politični vojni je treba veliko več kot »blitzkrieg«. Na strani tistih, ki ljubijo BiH, so civilizacijske in demokratične vrednote, sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, za uresničitev katerih pa je potrebna nenehna diplomatska ofenziva, ki je izostala.

Brez nje smo prišli v situacijo, da je skrajni čas, da se »prijatelji« obiščejo in opomnijo, da se dobijo trdna zagotovila o preprečitvi izginotja ene evropske države. Čas je, da se pokaže, da obstajajo sile v BiH, ki želijo premagati korupcijo in kriminal, ki ne bodo izvajale nepotizma. Brez tega bo Dodik uspel v namenu ustvarjanja novega dejanskega stanja na terenu. Takrat, kot tudi zdaj, hrabra pot Mehmedovića v Doboj in galama iz Sarajeva in Krajine ne bosta pomagali.

Nesposobnost bošnjaške politike, da se dvigne nad vlogo žrtve, je grožnja, da se zgodovina ponovi.