Dodik je šel po svoje mnenje, Čoviću je prišlo čez oraška vrata

Piše: Muharem Cero

V bajramskem vzdušju, skrajno nenavadno, skorajda neprimerno (seveda po bošnjaško-muslimanskih merilih), sta se zgodila dva za Bosno in Bošnjake pomembna dogodka.

Današnje srečanje Dodika in Vučića v Beogradu daje le delni odgovor na večmesečne špekulacije o vsebini napovedane „Deklaracije o zaščiti in ohranjanju srbskega naroda“. Kljub javnosti ponujeni možni vsebini Deklaracije, ne gre spregledati, da odgovor sprejmemo na prvo žogo. Zaenkrat bi bilo boljše prepoznati obliko njenega sprejemanja in sprejetja.

Beograjski akterji so namreč soglasni, da bo končno besedilo Deklaracije predmet sprejetja v Narodnih skupščinah Srbije in bh. entitete Republika Srpska. Pravna podlaga tej obliki je Daytonski mirovni sporazum in pravica tako imenovanih vzporednih posebnih odnosov Srbije in bh. entitete Republika Srpska. Vendar pa je jasno, da daytonsko pravo teh posebnih odnosov ne more konzumirati čistih etničnih pravic srbskega naroda v RS, saj ta entiteta ni izključno etnična administrativna enota. Ker je diskriminatoren značaj te oblike, verjetno tudi same vsebine, neizbežen, to nakazuje na prekoračitev in neustavnost ponujenega modela sprejetja same Deklaracije. Upajmo, da bo to prepoznal tudi sam predsednik Vučić, se uprl pasti, v katero ga vleče Dodik, ter morebitno Deklaracijo s prilagojeno vsebino realiziral preko modela kulturnih, znanstvenih, folklornih in podobnih institucij dveh sorodnih narodov v Srbiji in RS, za kar obstaja daytonska podlaga.

Skorajda enako je Bosno obiskal tudi prvi mož HDZ-ja Andrej Plenković. Nenavadno, tokrat ni prišel z juga, niti iz srca Bosne, ampak tiho, kot bi prišel čez oraška vrata. Njegov obisk Bosne je bil napovedan kot dobrodošel. Govori se o hrvaških projektih na obiskanih območjih, ki jih namerava financirati „matična država Hrvaška“. Ne gre biti preveč naiven, da bi se zadovoljili le s takšno razlago. Stanje odnosov med Hrvaško in Bosno in Hercegovino zahteva nujno razrešitev ali pa grozi globlji poremečaj (kar je bolj verjeten scenarij).

Mentorstvo Zagreba nad politiko Dragana Čovića in celo HNS-ja se potrjuje ali pa pada na pozitivnem reševanju nagomilanih zahtev bosanskega HDZ-ja, predvsem pa velikih pričakovanj v primeru sprememb volilnega zakona BiH. Predpostaviti je, da je enodnevni Plenkovićev obisk Bosne veliko bolj v funkciji potrditve nedotakljivosti zagrebškega mentorstva, kot pa koristi od dveh ali treh projektov, „težkih nekaj milijonov kun“.

Vendar pa je Dodik v Beograd šel po svoje mnenje, Čoviću pa se je zgodila privilegija, da ni šel na dolgo pot, saj mu je mnenje samo prišlo čez oraška vrata.