Dodik igra šah, ‘naši’ loto: Političnim lupinam v Sarajevu je oblast pomembnejša od domovine!

Piše: Rasim Belko

Koliko je žalostno, dejansko stanje je poraz, kakršnega politični Sarajevo ni doživel od samostojnosti Bosne in Hercegovine. Edina sreča za vse bosanskohercegovske domoljube je, da nas tisti, ki danes igrajo voditelje, niso vodili v oboroženem boju.

Vendar pa jim je v relativno kratkem času uspelo uničiti vse, kar je bilo z oboroženim odporom in dobro politično modrostjo obranjeno v zadnjih nekaj več kot treh desetletjih.

Ne, to ni prvič, da se Milorad Dodik iz secesionističnega zanosa preusmeri na prozgodnji, natančneje ameriški tir. Vendar pa do zdaj nikoli ni imel priložnosti skleniti takšnega dogovora, ne da bi imel iz Sarajeva ustrezen odgovor in reakcijo, s katero bi uravnotežil to, kar je dogovoril, in tisto, kar je interes države Bosne in Hercegovine.

Vendar pa je v današnjih okoliščinah odgovor iz političnega Sarajeva jajčarski molk in neviđeno uklanjanje ameriški diplomaciji. Isti tisti diplomaciji, ki nas je iz statusa quo pripeljala skoraj do delitve države. Kajti, če se zgodi tisto, kar je visoki predstavnik Christian Schmidt napovedal v zadnjem poročilu VS ZN in bo državna lastnina sproščena prepovedi, bo Republika Srbska postala dopolnjena država znotraj državne skupnosti Bosne in Hercegovine. In to je korak do razpada.

V času, ko so smeli govoriti, bolje rečeno blebetati, so nas politični predstavniki Trojke, te nemočni politični lupini, prepričevali, da je Milorad Dodik končan in politično pokopan. Potem pa šok, Dodikovi svetovalci so bili odstranjeni s seznama sankcij SDN, Dodik je z odličnim blefom ukinil zakone, ki niso bili v veljavi, nato pa sta bila tako on kot vsi njemu pomembni odstranjena s istega seznama sankcij.

Nihče od teh političnih lupin iz Trojke ni imel poguma vprašati Američane, zakaj nam to delate? Kako bi jih sploh vprašali, ko pa so prav Američani diplomatski oče tega projekta, ki je očitno opravil svojo vlogo pri razgradnji Bosne in Hercegovine, zdaj pa se samo čaka, da Američani spustijo vodo in jih pošljejo tja, kamor so si Trojkaši zamišljali Dodika.

Za ta projekt Trojka smo od začetka vedeli in napisali nešteto teh virtualnih papirjev. In za nikogar, ki vidi in je vsaj malo pismen, niso presenečenje.

Postavlja se pa vprašanje, kje je tista druga politična polovica Sarajeva. Nikjer in uživa v tem. Kajti ta polovica, katere polovico spet sama drži SDA, uživa v razbitju vsiljenega projekta, si mane roke in se smehlja, zavedajoč se, da je prihodnje leto čas njihove vrnitve na oblast.

In kdor hoče oblast, mora kimati Američanom, v resni meri tudi Britancem, vendar pa molčati ob razbijanju Bosne in Hercegovine po šivih. Dodik vodi z visokih 5:0 in grozi, da bo državo razbil do faze, v kateri je nihče več ne bo mogel sestaviti.

Američani mu dajejo podporo v Varnostnem svetu ZN, de facto predajajo jurisdikcijo nad Bosno in Hercegovino Srbiji in Hrvaški, iz Sarajeva pa prihaja mračen molk, ki napoveduje še mračnejše čase.

Poleg Semirja Efendića se noben predsednik sarajevskih strank ni odzval na odstranitev sankcij.

Torej, poleg tega, da že leta tavamo na mestu, medtem ko nam od zunaj režirajo tragi-komedijo, se je Sarajevo odločilo igrati mrtvega priče lastnega umiranja. Kot da je molk danes vrhunska diplomatska spretnost in kot da se zgodovine ne uči iz posledic sodobnega molka. Medtem ko se nad nami prerazporejajo geopolitične karte, mi štejemo stare račune in ponosno skrbimo, ali nam bo ostalo mesto kakšne komisije ali vsaj stol s ogrevano sedežno.

Nepravičnost je postala rutina, izdaja se uradno izvaja, tisti, ki bi morali kričati, pa ŠEPETAJO. In ne šepetajo iz strahu, njihov molk je profesionalna izbira. Kot da so podpisali pogodbo z usodo, da bodo, če že ne morejo rešiti države, vsaj rešili svoje mandate. Ali ni paradoksalno, da ljudje, ki so obljubljali državniško pogum, zdaj merijo svoje besede na tehtnici recepcij v veleposlaništvih.

Dodik igra šah, mi igramo loto. On jemlje figure, mi rišemo načrte na prtičke v kavarnah. On pogaja, mi stokamo. On seje seme paralize, iz Sarajeva pa prihaja zvok aplavza molka. To niso več politične igre; to je predstava, v kateri so glavni akterji že zdavnaj prodali scenarij, mi pa plačujemo gledališko vstopnico.

In ko bodo nekoč šteli razbitine, jih ne bodo našli po gostilnah ali na tržnicah, našli jih bodo v parlamentarnih zapisnikih, v tajnih aneksih in v zapisih veleposlaništev. Vse, kar bo ostalo od države, bo vsota kosov papirja z žigi in lažnimi podpisi. In ravno ko misliš, da je vrhunec ponižanja dosežen, nas presenetijo ne z novim udarcem, temveč s svojim podpisom na novem aranžmaju.

Zelena polovica političnega Sarajeva uživa! Ne zato, ker bi jim bilo mar za državo, temveč zato, ker ljubijo oblast. Oblast jim omogoča, da poteptajo meje vesti in nato mirno pospravijo umazana oblačila v omaro kodeksa. In medtem ko razlagajo, da „realpolitika“ nima alternative, pozabljajo, da ima resničnost zobe in da bo vsak ugriz nekega dne pustil sled.

Trojka? Bila je le iluzija poguma, zlorabljena v političnem selfiju. Glasni, ko se delijo plakati, in tihi, ko se deli država. Mi pa, navadni, spet pišemo pritožbe, ki jih nihče ne bo bral, kajti kaj velja zbor v času, ko so jeziki razdeljeni po meri interesov in potnih listov.

In medtem ko Američani mahajo s paravanom „stabilnosti“, pozabljajo, da stabilnosti ni mogoče graditi s podiranjem temeljev. Njihovi papirji lahko začasno preuredijo zemljevid, vendar ne morejo spremeniti krvi, ki nas veže za to deželo, četudi jo poskušajo predati v zastavo prihodnjim trgovinam. Oni dajejo sankcije in jih odstranjujejo, dvigujejo in spuščajo roke; mi pa ostajamo, da dvigujemo kose.

Za konec, ne smemo čakati ali obračati glave proti veleposlaništvom, kot da so svetilniki. Treba je glasno kričati. Če tega ne storimo, bo naš molk postal sodna obsodba. Tisti, ki danes slavijo svojo vrnitev na oblast, bodo jutri obtoženi za tisto, kar so danes legalizirali.

Toda tako politične lutke v Sarajevu kot tisti iz Washingtona, ki jim držijo glave spuščene in jezike zvezane v vozel, vsi morajo vedeti, da je naša vez s to državo v s krvjo prepojenih temeljih in zemlji, in ta vez se ne briše z diplomatskimi viharji, kompromisi in sponzorskimi odločitvami legalno skorumpiranih, ki jih v Ameriki imenujejo lobisti.

In zaradi te vezi, za razliko od naših voditeljev, ne bomo in ne smemo biti nemi in gledati, niso bili niti tisti pred nami. Morda bo tudi ta pot pot izginotja, vendar vsaj ne bomo padli kot purani s spuščenimi glavami!