Dodik in Čović kot zavori, a tudi največja povzročitelja, zakaj mora BiH postati članica Nata

Piše: Armin Aljović

---

Visoki predstavnik v Bosni in Hercegovini Valentin Inzko je ob neki priložnosti odgovoril, da je vodja bosansko-hercegoviškega entiteta Republika Srpska Milorad Dodik ključni razlog, zakaj se je Varnostni svet odločil, da mora OHR biti prisoten v BiH tudi 25 let po vojni, potem ko je Dodik Inzka obtožil, da se vmešava v notranje zadeve Bosne in Hercegovine, in ga pozval, naj zapusti državo.

“Inzko je izgubil avtoriteto v ljudstvu. Vsi njegovi ukrepi so bolj paradiranje in poziranje, da bi upravičil svojo plačo 24.000 evrov mesečno…”, je dejal Dodik.

“Prav tisti, ki zahtevajo, da OHR ‘gre domov’, podaljšujejo njegov ostanek, ker ne storijo ničesar za izpolnitev postavljenih pogojev za to,” je odgovoril Inzko.

OHR ali Urad visokega predstavnika je ad hoc mednarodna institucija, odgovorna za nadzor izvajanja civilnih vidikov Daytonskega sporazuma, ki je ustavil vojno v Bosni in Hercegovini leta 1995. Vendar, ker do danes niso bili ustvarjeni pogoji, da bi mednarodna skupnost oblastem v BiH v celoti prepustila nadzor nad državo – mednarodna poročila govorijo o visoki stopnji korupcije v BiH, pravosodje je pod močnim političnim pritiskom, izobraževalni sistem temelji na segregaciji – Varnostni svet znova podaljšuje mandate visokemu predstavniku v BiH.
Z odnosom Bosne in Hercegovine in OHR-ja je mogoče pojasniti tudi odnos Bosne in Hercegovine z Natom. Čeprav je član Predsedstva BiH in predsednik SNSD-ja Milorad Dodik eden največjih zagovornikov vojaške nevtralnosti Bosne in Hercegovine, njegova agresivna politika v BiH spodbuja državljanske sile, da državo čim bolj približajo največji vojaški zvezi na svetu. Ocenjuje se, da je v tem trenutku le Nato, veliko prej kot Evropska unija, lahko zagotovilo, da Dodik ne bo uresničil politike delitve države, ki jo zagovarja odprto in intenzivno, celo s pomočjo dela mednarodne skupnosti. 

Dodik se je namreč v zadnjih letih iz socialdemokrata prelevil v odprtega desničarja, ki je obljubil, da bo Republiko Srpsko pripojil Srbiji, čeprav je to v nasprotju z Daytonskim mirovnim sporazumom, ki zagotavlja ozemeljsko celovitost in državno suverenost BiH.

"Nismo obupali od svojih ciljev, to je čim bolj samostojna in končno samostojna Republika Srpska," je stališče Dodika, ki ga je večkrat ponovil do zdaj. Za takšno politiko ima močno podporo sosednje Srbije, in sicer od najvišjega političnega vodstva, kot sta srbski predsednik Aleksandar Vučić in njegova stranka SNS, ali zunanji minister Srbije Ivica Dačić, ki vodi Socialistično stranko (SP), stranko nekdanjega srbskega predsednika in haaškega obtoženca za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije Slobodana Miloševića. 

Dodikova politika je v končni fazi identična delu članov Srbske akademije znanosti in umetnosti (SANU), ki zagovarjajo, da bi vsi Srbi morali živeti v eni državi. 

Analitiki ocenjujejo, da Dodikovo upiranje Natu, kot tudi nasprotovanje predsednika Vučića, da Srbija postane članica te vojaške zveze, izhaja prav iz dejstva, da bi s sprejemom ali Bosne ali Srbije v Nato enkrat za vselej bil preprečen načrt razgradnje Bosne in Hercegovine, medtem ko je bombardiranje srbskih položajev s strani Natovih sil med vojno v BiH v devetdesetih in po njej na Kosovu – kar Dodik in Vučić uporabljata kot argument proti Natu – le izgovor za uresničevanje nevarne politike nacionalistov iz Beograda.

„Nato ščiti ozemeljsko celovitost svojih članic“, je za albanski Shekulli dejal Zijad Bećirović, direktor Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, ki spremlja in analizira stanje na zahodnem Balkanu, pri čemer je pojasnil možnost pripojitve Kosova in Albanije.

Politiko Dodika v zadnjih letih sledi tudi predsednik Hrvatske demokratske zajednice v BiH (HDZ) Dragan Čović, ki zahteva, da se država razdeli na tri etnične enote – eno za Srbe, in dve za Bošnjake in Hrvate, zaradi česar Čović poleg opazne retorične podpore ne stori ničesar konkretnega, da bi BiH približal Natu.

Odložitev sprejema BiH v Nato bi lahko državljane pahnila v nove spopade – ne le v BiH, temveč v celotni regiji. Na drugi strani bi vstop BiH v Nato ne le preprečil nov konflikt, temveč bi vplival na rast gospodarstva v državi, kot se je zgodilo tudi v drugih državah po sprejemu v največjo vojaško zvezo na svetu, kot je Črna gora, kjer je priliv tujih naložb iz članic Nata v Črno goro leta 2018 narasel za 64 odstotkov v primerjavi z letom 2017.