Dodik in Čović kot ‘brata separatista’ sta ugrabila državo Bosno, sarajevska tribina pa sanja, navija in želi, da izginejo!

Napisal: Rasim Belko

Bosna in Hercegovina ima že vrsto let dva resnična gospodarja notranje politične vsakdanjosti. Milorad Dodik in Dragan Čović – kot lika iz nekega političnega stripa, recimo “Brata separatista” – državo držita kot talca. Eden blokira, drugi naplača. Eden udari s pestjo po mizi, drugi skozi tišino in nasmeh izvleče milijone iz proračuna Federacije. Skupaj, popolnoma uigrani, proizvajata politično krizo, ki jima je poslovni model in življenjski projekt.

In medtem ko kroji njuno usodo, se bošnjaška politika in javnost obnašata kot navijaška skupina na tribuni. Namesto da bi artikulirali strategijo, frenetično navijata za izid, ki bi si ga želeli, upata na preobrat, pojeta refrene o državi in nikakor ne vidita, kaj se pred njihovimi očmi dogaja. Nevede, ker sta bila zavestno zavedena, opazujeta razplet lastne usode, ne da bi v tem resno sodelovala.

Nihče resen ne omenja več, da je Čović absolutno soodgovoren za takšno stanje. V narativu sarajevske javnosti je že zdavnaj potisnjen v drugi plan, kot da je le kolateralni partner. A resnica je nasprotna. Čović je bil in je ostal sodelavec Dodiku, partner v zločinu proti Bosni in Hercegovini. Brez njega Dodik ne bi mogel držati države blokirane. Seveda odgovornost političnega projekta Trojka ni zanemarljiva, a ta politična avtocesta med Banjaluko in Mostarjem je sarajevsko Trojko izkoristila le kot vezivno tkivo, saj bi jima vsaka druga zgodba iz glavnega mesta predstavljala večjo oviro.

Sarajevska javnost se v zadnjih letih oklepa slamk, zato PDP, SDS, Trivić in Vukanović predstavlja kot “alternative“. Mediji v glavnem mestu jim odpirajo prostor, dajejo naslovnice, kot da gre za mesije, ki bodo nekega dne iz Banjaluke prinesli mir in rešitev Bosni in Hercegovini.

Vendar je ta iluzija nevarna. Kajti tako imenovana opozicija v RS ni nobena alternativa Dodiku, temveč njegova ideološka desna roka. Njihova retorika o Bosni in Hercegovini je brutalnejša od Dodikove, le ogoljena in brez ličil. Medtem ko Dodik občasno taktizira in prikriva sporočila zaradi mednarodne podobe, oni odprto pozdravljajo Ravnogorski pokret, sodelujejo na shodih, ki so neposredno nadaljevanje politike iz devetdesetih, in ne skrivajo, da BiH vidijo kot prehodno postajo na poti k dokončnemu odcepitvi. In ker je aktualna zgodba o sodbi Dodiku ter sprejemanju/izvajanju le-te, je čas, da se zaspanima sarajevski in mednarodni javnosti ter diplomaciji v naši državi zastavi vprašanje, kaj bomo s haaškimi sodbami, ki jih tako Dodik kot alternativa zanikujeta?

Nebojša Vukanović igra upornika, medtem ko vodi stranko Za pravičnost in red, vendar ne priznava mednarodnega prava in sodb vojnima zločincema – ustvarjalcema RS. Pravzaprav vsako priložnost izkoristi, da ponovi isto matric. Jelena Trivić (Narodni front) se v sarajevskih medijih predstavlja kot „mlada, moderna političarka“, v praksi pa zagovarja linijo tršega nacionalizma kot mnogi Dodikovi kadri, poleg tega pa se ponosi s predniki koljači, mislim četniki. PDP in SDS sta stranki, ki se nista spopadli z dediščino vojnih devetdesetih – jo negujeta, le z drugačno retoriko. Poleg tega sta že pred resnejšim vključevanjem v oblast bili onesnaženi z resnimi korupcijskimi in političnimi škandali.

Torej, “alternativa“ iz RS ni alternativa za naprednejšo državo Bosno in Hercegovino, temveč alternativna pot k njenemu razkroju. Sarajevo pa tega ne vidi ali pa noče videti.

A glaven problem ni ne Dodik, ne Čović, ne opozicija iz RS. Glaven problem je probosanska politika, ki je pristala, da je njena vloga navijaška, ne pa državotvorna. Voditelji, ki se radi imenujejo “branitelji države“, se v praksi zadovoljujejo s občasnimi nastopi pred kamerami, gesli in frazami. Igrajo politične prvake, v resnici pa delujejo kot navijači na tribuni, žvižgajo nasprotniku, ploskajo “svojim“ in čakajo, da nekdo drug zabije gol.

Namesto da bi se soočili z brutalno resničnostjo, trošijo energijo na medsebojne prepire, drobne volilne kalkulacije in delitev foteljev. Njihov obzor politične domišljije ne sega dlje od razpisov in predvolilne kampanje. Strateškega načrta – ni. Državotvorne vizije – ni. Hladne, realne analize – ni. Je le evforija, gesla in infantilno prepričanje, da bosta entuziazem in moralna premoč rešila državo.

Takšen pristop je recept za poraz. Kajti proti Bratoma separatistoma in njunim satelitom iz RS navijanje ne pomaga. Njima se lahko zoperstavi le resna politika, z jasnim načrtom, močno diplomatsko ofenzivo in notranjo konsolidacijo probosanskega bloka. A to je prav tisto, česar danes ni.

Bosna in Hercegovina danes stoji med dvema resničnostma: eno, ki jo krojita Dodik in Čović, in drugo, v kateri probosanska politika domišlja, medtem ko hrup nadomešča dejanje. A publika nikoli ne osvoji trofej. Publika lahko navija do onemoglosti, a zmago odnesejo tisti, ki igrajo na igrišču.

A na igrišču danes vladajo Brata separatista – Dodik in Čović. Sta režiserja politične krize, arhitekta blokad in profiterja razpada. Medtem ko opravljata svoje delo, Sarajevo poje navijaške pesmi.

Bosna in Hercegovina ne bo obstala zaradi navijaškega zanosa, temveč zaradi resne, hladne in nepopustljive politike. In dokler takšne politike ni, bosta Dodik in Čović še naprej držala državo Bosno in Hercegovino na mušketnem cevi in čakala priložnost, da izstrelita ključni naboj za njen končni razpad.

Poleg dejstva, da so pasivni navijači, sarajevski tribuni ne gre na roko niti dejstvo, da je tuji sodnik v dvoboju “Brata separatista“ vs. Bosna in Hercegovina naklonjen rušilnemu dvojcu.