Dodik bi mirni razlaz, ali realniji su zatvor ili Rusija

Piše: Delvin Kovač

Številne ponižujoče stvari so si privoščili člani trojke, da bi obdržali svoje položaje v državnih jaslih, pridobljene zahvaljujoč koaliciji z državnim sovražnikom številka 1. Nezasitna lakota po položajih in moči je zaslepila voditelje SDP BiH, NiP in Naše stranke, ki očitno ne vidijo dlje od svojega nosu. Nermin Nikšić, Elmedin Konaković in Edin Forto so pripravljeni vsak dan požirati žabe, ob odobravajočem prikimavanju večini tistega, kar jim predložita Milorad Dodik in njegov sicer zelo dober prijatelj Dragan Čović. Včasih poskušajo člani trojke kaj izreči, vendar pri tem dobro pazijo, da se ne bi zamerili dolgoletnim kompanjonom, ki ob podpori Beograda in Zagreba z odprtimi kartami igrajo na razbijanje države Bosne in Hercegovine.

Članom trojke ne moti niti to, da jim Dodik v obraz psuje genocid in jih žaljivo nagovarja z neprimernim besednjakom. Reklo bi se, da od vožda iz Laktašev ni mogoče pričakovati nič drugega, kočijaški besednjak je njegov adut in zaščitni znak. Vendar je skrb vzbujajoče, da je "invalidna struktura", kot je trojko označil Dodik, pripravljena na skoraj vse koncesije, samo da se ne dotaknejo njihovih ustoličenih položajev. V najnovejšem izlivu posebne vrste "ljubezni", ki jo goji do njih, je Dodik Konakovića označil za neumnega. In ta bi mu bolje storil, če se mu ne bi niti odzval. Vemo, da Konaković sicer na družbenih omrežjih ne prihrani tipkovnice, a tokrat je odpovedal. Z vsega tremi-štirimi izbranimi stavki je odgovoril Dodiku. Doduše, napovedal je tudi dodatno elaboracijo.

Nekako se ustvari vtis, da sta edina svetla točka med člani trojke – in edina, ki se zdi, da imata glede Dodikovega obnašanja svoje "jaz" – član Predsedstva Bosne in Hercegovine Denis Bećirović in državni minister za obrambo Zukan Helez. Ne mine nobena protidržavna izjava bodisi Dodika bodisi katerega od njegovih učencev, da Bećirović ne bi ostal brez odziva, vsaj verbalnega. Tako je bilo tudi tokrat, ko je Dodik ponovno govoril o mirnem razkolu RS in FBiH. Jasno mu je sporočil, da ne more biti ne mirnega ne nemirnega razbijanja države Bosne in Hercegovine, ter da so tisti, ki so mislili, da je mogoče graditi državo na mednarodno priznanom državnem ozemlju BiH, končali kot vojne zločince z dosmrtnimi zaporne kazni.

Na drugi strani Helez v Konjicu, za razliko od ostalih kolegov iz trojke, ni mogel preiti čez Dodikovo nesramnost. Ob preklinjanju genocida je udaril z roko po mizi in po lastni izpovedi ga je označil za opico. Povsem gotovo je, da takšno obnašanje ne pritiče nobenemu državnemu funkcionarju, še posebej ne tistim, ki opravljajo tako visoke položaje, vendar bi se separatist moral zavedati, da je glede na Helezove dolgoletne izkušnje iz gostiln z rdečimi prti celo dobro odnesel.

Ni dvoma, da bi se na kakršen koli poskus mirnega ali nemirnega razhoda RS z FBiH, ki ga Dodik nenehno poudarja, pravosodni organi in agencije za izvajanje zakonov morali nemudoma odzvati – sicer Dodik razvrednoti njihovo obstoj. Kajti člani trojke ga v sodelovanju ne morejo dobiti niti pri nekaterih bolj banalnih vprašanjih, kaj šele, ko gre za secesijo RS. Spomnimo se tudi, da so rekli, da se ne bodo dotikali tistih vprašanj, o katerih nimajo soglasja... Če pa Dodiku grozi zapor, bi se morda lahko uresničila Helezova prerokba o njegovem begu k Vladimirju Putinu.

Nikšić in Konaković nam še nista povedala, ali sta ministra Heleza vprašala, od kod mu takšne informacije, kajti če so resnične, bi moral Helezov kolega iz Sveta ministrov BiH prav tako elaborirati svoje besede, da je Dodik politična realnost, brez katere v Bosni in Hercegovini ne gre? Ali morda Konaković pričakuje, da bi Dodik ključne procese v Bosni in Hercegovini preko svojih SNSD lutk še naprej vodil celo iz oddaljene Rusije?

Dodik je verjetno zaveden, da narod, utelešen v Bošnjakih, Bosancih, Hercegovcih, iskrenih patriotih te države, nikoli in za nobeno ceno ne bo dovolil kakršnega koli razhoda katerega koli dela Bosne in Hercegovine. Kajti to bi, verjetno je Dodik zaveden, pomenilo vojno. Če pa Dodik poskusi mirni razhod, bo le pospešil proces svojega odhoda na smetišče zgodovine, kjer bi se znašel v nečastni družbi obsojenih vojnih zločincev Radovana Karadžića in Ratka Mladića. Hkrati pa bo s seboj potegnil na dno tudi svoje najbližje, do drugega in drugačnega z sovraštvom napolnjene zaslepljene poslušnike.