DODIK ANTE PORTAS Od roza očalov do surove resničnosti: Čas streznitve je napočil!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Do včeraj smo bili vsi, ki smo opozarjali na pogubnost zahodne politike v balkanskem viharju, predvsem pa politike geopolitičnega Shreka iz Washingtona, označeni kot radikali, ki bi Bosno in Hercegovino odpeljali v Rusijo, Kitajsko, Iran…

Danes pa tisti, ki so nam nalepili te oznake, prizadeti s posttravmatskimi simptomi težke streznitve in končnega spoznanja o razpadu moči, ki so jo gledali skozi rožnata očala, v paniki in zmedi postavljajo vprašanja o obstoju mednarodne skupnosti in njeni učinkoviti moči glede na vrtinec v naši regiji.

Če bi kot družba manj časa preživeli v zablodah in več v iskanju realpolitičnih rešitev, ne bi prišli v situacijo, da nam nad usodo visi meč, ki čaka, da se krog zapre. Zanimivo pa je, da bi se krog, odprt januarja 1998, lahko zelo verjetno zaprl februarja 2025.

Odprtje so prinesli tanki in jeklena demokratična sila Billa Clintona, ki se je po neuspehu njegove administracije, da uniči Bosno in Hercegovino, odločil, da ji v dediščino zapusti breme, imenovano Milorad Dodik. Clinton je odšel, po njem pa so prihajali in odhajali ameriški predsedniki, vendar se je pristop nadzorovanega kaosa v Bosni in Hercegovini ter njeno nenehno rušenje nadaljeval.

Clintonov produkt, ki nam ga je vsilil s tanki, očitno ni mogel biti ustavljen drugače kot z vsiljevanjem nove sile. In potem nam je Michael Murphy, kot sledilec in izvajalec iste Clintonove politike, vsilil Schmidta in njegove zakonike. Dodik, ki ima zdaj svoje politične in mnoge druge tanke, ni nekdo, ki bi se zlahka uklonil vsiljenemu vsiljevalcu odločitev. Krog se bo zaprl na Sodišču BiH, kjer bo Milorad Dodik verjetno obsojen, ker ni spoštoval vsiljenih odločitev vsiljevalca Schmidta.

In potem bomo spet potrebovali tanke. In ne, ta radikal ni zagovornik vojne, toda tisto, kar prinesejo tanki, ne bo odšlo, če ga tanki ne odnesejo. Niti Dodik niti celotna druščina kadrov, ki jih je zbral okoli sebe, nimata pomislekov, da bi popustila in odšla brez boja. Boj pa pomeni vojno. In to ve izkušeni Siniša Karan, ki napoveduje brisanje Bosne in Hercegovine. To ve tudi Radovan Višković, ki nam daje 4-5 dni, da rešimo Bosno in Hercegovino. To vedo v Beogradu v Vučić in Vučević, ki nam (ne)prijateljsko pošiljajo sporočilo, naj premislimo, ali bomo obsodili Dodika, ker jih je, eto, zaskrbelo, kakšne bi bile posledice.

A Sarajevo? Tam je stanje običajno. Še danes odmeva tisto iz zgodnjih devetdesetih: »Saj ne bo vojne, svet ne bo dovolil.« Sarajevo je namreč preprosto na takšni geografski legi, da zaradi mešanice sonca in smoga vse gleda skozi vijolična mavrična očala. V takšnem pristopu in pogledu Sarajevo še ni sposobno videti, da se je svet, v katerega polaga upe, razpadel in da je vprašanje, kdaj in ali ga bo kdo spet uspel sestaviti.

In medtem ko Sarajevo spi v zablodi, da bo mednarodna skupnost spet stala med njim in novimi tanki, realnost neusmiljeno trka na vrata. Svet, ki je krojil usodo Balkana, je zdaj le senca nekdanje moči. Amerika, raztrgana zaradi lastnih notranjih delitev in globalnih izzivov, ni več sposobna ohranjati zavezništva, ki jo dela prvega svetovnega policista. Evropa, ujeta v lastne krize in v sporih z Ameriko, le nemo opazuje naraščajoče plamene na svojih robovih.

A Dodik? On ve, da je trenutek na njegovi strani. Ve, da je mednarodna skupnost danes šibkejša kot kdajkoli in da je njen vpliv omejen na jalove izjave in grožnje brez kritja. Ve tudi, da Vučić ne bo obrnil hrbta svojemu »strateškemu partnerju«, saj Beograd za zaveso že dolgo igra dvojno igro – do Zahoda hinavska diplomacija, do Balkana stara ambicija »srbskega sveta«.

In medtem ko Sarajevo gleda proti Bruslju in Washingtonu, se sprašuje, kam so izginili vsi tisti, ki so nekoč obljubljali mir in blagostanje, Dodik pripravlja zadnje poteze. Ve, da če ga bo Schmidt uspel strmoglaviti, bo RS izgubila ključnega igralca v boju za secesijo. Zato Dodik ne bo nehal – ker zanj umik pomeni politično smrt. In ko se politik, ki je zgradil kariero na grožnjah in izsiljevanjih, znajde pred zidom, za njim ostane le pepel in dim.

A problem je, da v tem pepelu ne bo gorela le njegova politika. GORELE bodo tudi iluzije Sarajeva. GORELE bodo tudi upe tistih, ki so verjeli, da se bo zgodovina tokrat ustavila pred mejami razuma. Toda zgodovina ne pozna razuma – pozna le voljo tistih, ki so pripravljeni, da jo krojijo. In na Balkanu so tisti z najnevarnejšimi ambicijami vedno bili najpripravljenejši krojiti zgodovino s prelivanjem krvi.

Zato, ko se bo krog končno zaprl, vprašanje ne bo, ali bo svet nekaj storil. Vprašanje bo – ali bo Sarajevo tokrat spoznalo, da se lastna usoda ne zaupa drugim.

In moramo spoznati, da smo ostali sami v viharju, ki smo ga deloma podedovali, deloma pa ustvarili sami, in edino, kar lahko storimo, je, da si snamemo očala – rožnata, vijolična, kakršnakoli – in se soočimo z realnostjo. Kajti na Balkanu se krogi nikoli ne ustavijo, zgodovina pa nas uči, da se zapirajo s krvjo, nikoli s papirjem.