Dobrodošli v svobodno Srebrenico: Ni predaje, gremo do zmage!

Za NAP piše: Ćamil Duraković

„Dragi Srebreničani in Srebreničanke“, „Dragi moji“, „Dragi gostje“, poskušam začeti stavek za še en težak govor. Vsak dan moram stotine ljudi motivirati, jim pokazati, koliko je pomembno to, kar delamo v Srebrenici.

Na vsako vprašanje, zakaj je to pomembno, dobim kritike, ki so pogosteje usmerjene na nekaj, kar je bilo pred mano, ali na nekoga, ki je zunaj Srebrenice, kot na nas, v občinski upravi in ljudi, ki si prizadevajo, da bi ta občina postala boljše mesto za življenje v zadnjih štirih letih.

Do volitev sta še dva tedna. Srebrenica je z rdečimi črkami zapisana v pripravljalnih dejavnostih vseh televizijskih postaj, vseh mednarodnih misij in vseh strankarskih koledarjev po vsej državi. Koliko je vredna Srebrenica? Toliko, kolikor bomo vredni mi.

Z vseh koncev sveta mi prihajajo sporočila naših Srebreničanov. Nekdo je poslal volilne lističe, nekdo spet ima težave. Kličemo, koga lahko, iščemo pomoč od vsakogar, preverjamo podatke, gledam, kje je prišlo do napake.

Vsak človek mi je pomemben, ne zaradi glasu, ampak zaradi tega, da so mnogi žrtvovali svoje dopuste, da bi pridobili dokumente, da so se dobro namučili, da bi iz daljne dežele opravili delo, ne vem, nekako čutim, da jim dolgujem svoje spoštovanje in polno skrb.

Nihče, ki ljubi to deželo, ne more mirno spati teh tednov in mesecev. Krog se zapira na Srebrenici. Vedno je bilo tako in tako ostaja. In pomislite, da se prav na nas vse zlomi. Spet nosimo breme sveta, pa nam niso sporočili. Obljube za pomoč prihajajo, nekatere pozno, nekatere spet ob pravem času. Stisnem pest trdno in široko odprtih oči.

Številni pred mano so obljubljali veliko. Obljubljali so, ker so se donatorska sredstva takrat stekala v Srebrenico, zato je bilo lahko obljubljati. In tudi takrat so znali izneveriti in svojo besedo pogaziti. Danes ne morem in ne obljubljam veliko.

Govorim resnico, ker bomo z njo morali živeti naslednja štiri leta. Opozarjam, da nas namerno zakidajo v proračunu, obidejo z javnimi naložbami, da se na volilnih shodih SNSD-ja odkrito grozi, da bodo tako nadaljevali tudi v prihodnosti. Opozarjam, da izgubljamo izobražene ljudi, da se nas vse manj omenja, da se za nami izgublja sled, da nove tragedije zavzemajo minute v novicah, da se malo kdo ozre za tistimi, ki živijo, za našimi otroki, ki želijo tukaj odraščati in ostati.

Dobro vem, kako je bilo, ko smo s šotori šli v Sarajevo, iskati poseben status. Poznam tisoče poskusov, ko smo mislili, da nas ne bodo izdali in da prav tokrat gremo „do konca“. Po vsem se življenje nadaljuje, a vsakič odtrgajo kos naroda, tako zavzamejo še eno njivo, kot da ti še ena hiša izgine, en priimek se izbriše, vas utihne. Toda, kako si bomo pogledali v oči, če bomo 2. oktobra izgubili Srebrenico?

Takrat bi bilo veliko „naknadne pameti“, mnogi bi komaj čakali, da za ta poraz obtožijo vsakogar razen sebe. Tu ni pomoči, ker tudi če zmagamo, bo spet veliko „pametnejših“ od vseh nas, ki živimo tukaj in delimo usodo Srebrenice.

Jaz vztrajam pri svoji viziji. To so podprle probosanske politične stranke, tiste, ki niso sodelovale pri načrtovanju in izvrševanju zločina genocida, ter tiste, ki danes ne sodelujejo pri odkritem zanikanju sodno ugotovljenih dejstev o največjem zločinu na tleh Evrope po drugi svetovni vojni.

Vrednostno, naša stran je na pravi strani zgodovine. Politično smo se izkazali za bolj zrele in pametne. Človeško nismo nikogar žalili, nobene grde besede izrekli niti nikogar z slabim imenom poimenovali. Vse to nas usmerja, da je tukaj ta civilizacijska ločnica.

Ne med narodi, ampak med politikami, ki jih vodijo tisti, ki se pretvarjajo, da govorijo „v imenu naroda“.

Še dva tedna, potem bomo vedeli, kdo glasuje, in kdo šteje glasove. Vedeli bomo, kako stojimo in po kakšni poti gremo. Ob polnoči ne bodo prišli rezultati glasov iz tujine ter glasovi razseljenih iz Federacije. Že takrat bodo mediji bruhnili, da smo padli. A ne skrbite. Mi takrat ne bomo odnehali. Borili se bomo do zadnjega, dokler ne bo preštet vsak glas, dokler ne bodo ugotovljene vse napake in prevare. Tudi ko bodo zaključili rezultate in ko bo videti, da je vse končano, bomo mi spet nadaljevali.

Mislite, da življenja po 2. oktobru ni? Kdo bo, če ne bomo mi, nadaljeval v boju za pravico bosanskega jezika v šolah? Kdo bo, če ne mi, vztrajal pri preiskavah sovražnega govora in napadih na povratnike?

Kdo bo, če ne naša skupnost, gledal, kako se sprejemajo zakoni in proračuni, reagiral, ko nas zakidajo, in nas zakidajo vedno? Kdo bo skrbel, če ne bomo mi, vsak dan gledali, koliko se naši otroci izobražujejo, koliko napredujejo in kdo bo od njih vse to nekoč nadaljeval? Kdo bo pazil na naše stare, ki nimajo svojih otrok, zato jih moramo odpeljati do bolnišnice v Tuzlo ali Sarajevo?

Obstaja življenje po 2. oktobru, naša bitka se je šele začela, v njej pa predaje ni. Ne glede na vse. Zato nam je usojeno, da bomo zmagovalci. To ne sme biti danes ali jutri, to lahko velja šele za prihodnja leta. Ker smo sami tukaj ostali in bomo sami tukaj obstali. Samo zaradi tega, ker verjamemo drug v drugega. Dobrodošli v svobodno Srebrenico. Do zmage!