Dobro uštimani piromani in vatrogasci

S podpisi Miloševića, Tuđmana in Izetbegovića, danimi v Parizu na okvirni mirovni sporazum za BiH, se je končalo trpljenje in vojna proti Bosni.

Posledice so bile zapakirane in le navidezno zaceljene z vzpostavitvijo nove ustavne ureditve. Izhodišče novoustanovljenih ustavnih rešitev je bilo po modelu «tragičnih spopadov v regiji», v končni fazi model razmejitve sprtih nacionalnih falang.

Sledilo je haaško razvozlavanje nastanka «tragičnosti». Vrstile so se individualne odgovornosti in sodbe o stopnji in vrsti krivde manj in bolj odgovornih.

Kot je bilo pričakovati, je dinamika odnosov v mednarodni skupnosti narekovala pot od lažjega k težjemu, od manj pomembnega k pomembnejšemu. Šele rok trajanja dela Sodišča daje odgovor.

Tisto «tragično» preneha biti spontano, nepredvidljivo in izven načrta, ter postane ciljano, premišljeno in izvedeno z načrtno predvidljivimi učinki.

Dve strani, Republika Hrvaška in Zvezna Jugoslavija (Srbija in Črna gora), naj bi (kar po Karadžordževu ostaja sporno) v združenih zločinskih podvigih vodili in z vsemi posledicami izvedli združene zločinske podvige, ter s svojimi podpisi pristali na potrditev teh učinkov z Daytonskim mirovnim sporazumom.

Marca se bo približala izreka haaške sodbe Radovanu Karadžiću, ki bo zaokrožila kazensko-pravno resnico o vojni v Bosni in ustvarila pogoje, da sodne resnice postanejo podlaga za ustavno-pravno ureditev države Bosne in Hercegovine. Te morajo imeti restitucijski značaj napadenega mednarodno priznanega suverenega državnega subjekta.

Ne po naključju živimo navidezno burno notranjebosansko obdobje. To povzročajo institucionalni privrženci haaško obsojenih, s postavljanjem zahtev nerealnih maksimalizmov (ohranitev in doseganje večje avtonomije entitete RS – Dodik, in na mala vrata oživljanje tretjega entiteta ali paraetnične administrativne enote – Čović).

Notranjebosanski eksponenti so le marionete še vedno živih velikodržavnih projektov sosednjih držav Bosne. Ne glede na to, kako si prizadevajo ostati neopaženi, delujejo usklajeno in načrtno po modelu PIROMANOV in GASILCEV. V Bosni vsake toliko zanetijo požar, tisti zunaj pa vsake toliko gasijo ogenj, tako da Bosna postane veliko gorišče.

Hkrati se bodo probosanske sile morale soočiti s sprejemanjem težkih političnih odločitev in pravno zadoščenje doseči z vlaganjem novih tožb ter obnovo že neugodno razsojenih primerov pred drugim sodiščem v Haagu. Srbija in Hrvaška se bosta z obsojenimi združenimi zločinskimi podvigi končno soočili z lastno odgovornostjo in krivdo. Te resnice bodo pomagale pri očiščenju njunih družb in ustvarile pogoje za obnovo opustošene bosanske družbe kot edinega možnega načina za obnovo polne državnosti Bosne.

Igra piromanov in gasilcev mora postati njihova grda in sramotna preteklost.

Za uspeh te velike petindvajsetletne poti boja ni dovolj le bošnjaška enotnost, ta je skoraj samoumevna, potrebno je trajno spodbujanje utapljanja etničnih nacionalizmov v bosanski patriotizem. To zahteva in hrepeni po novih političnih idejah in novih ljudeh, v končni fazi po NOVEM ČASU.