Deček, ki je moral četnikom med genocidom v Srebrenici spirati krvave nože, živi od 103 KM

Da nije mojih komšija i prijatelja, koje imam po cijeloj Bosni i Hercegovini, vjerovatno bih bio gladan. Ali oni to stvarno ne dozvoljavaju. Pomažu mi. Hvala im na tome – govori Adel Šabanović, 31-letni mladenič, ki živi sam v Miševićih pri Hadžićih, piše bh. novinska agencija Patria (NAP).

Šabanović je civilna žrtev vojne, s težkimi zdravstvenimi posledicami. Zadnjo srbsko agresijo na BiH, ki je trajala od '92. do '95. leta, je preživel v obkoljeni Srebrenici, kjer je bil priča umorom in posilstvom več tisoč Bošnjakov, med njimi tudi njegov oče in ded.

Ko je Šabanović, ki je imel takrat 11 let, prišel na svobodno ozemlje, v mesto Kladanj, ki je bilo prvo mesto do Srebrenice, ki so ga nadzorovale sile Armije RBiH, so njegova pričevanja šokirala ves svet.

Med genocidom v Srebrenici so četniki ujeli Šabanovićevo družino, ki so jo skupaj z desetinami drugih Srebreničanov odpeljali v taborišča, njega pa so kot mladoletnega dečka izločili in mu ukazali, naj pomije krvave nože, potem ko so razjarjeni srbski vojaki ure in ure klali Bošnjake.

Od teh zločinov je Šabanović hudo zbolel in danes ni sposoben opravljati nobenih del. Od lokalne skupnosti prejema le 103 KM pomoči, ki jih porabi za režije.

- Star sem bil osem let, ko se je začela agresija in ko smo morali iz vasi Zaklopače pobegniti v gozd, da bi se rešili pred četniki – se je spomnil Šabanović za Patriu.

- Nekaj mesecev kasneje smo pobegnili v Srebrenico, tako kot Bošnjaki iz drugih vasi, ker smo mislili, da nas bo tam zaščitila OZN. Na žalost nas OZN ni zaščitila. Julija 1995. se je začelo množično ubijanje in posilstvo. Gledal sem, kako četniki v eni hiši posiljujejo ženske, v drugi pa so klali moške. Meni so ukazali, naj jim nosim vodo, da so si umili roke in nože po klanju. Jokal sem, a oni niso imeli usmiljenja. Tako me je bilo strah, da je bilo moje telo okorelo in ne vem, kako sem opravljal ta dela. Hodil sem naokoli in se spotikal ob mrtve ljudi. Ko so humanitarni konvoji s preživelimi ljudmi krenili iz Srebrenice proti Kladnju, me je babica uspela spraviti v enega od teh tovornjakov, ona je rešitev našla v nekem starem avtobusu. Moj ded ni imel te sreče, ujeli so ga in odpeljali malo dlje od nas in tam so ga ubili, čeprav je bil zelo star – pravi Šabanović.

Denar, ki ga Šabanović danes prejema od lokalnih oblasti, mu ni dovolj, saj z njim plača režije za hišo, v kateri živi, zaradi bolezni, ki jo ima, pa je zelo malo del, ki jih lahko opravlja in dodatno zasluži za življenje.

- Hvaležen sem svojim prijateljem, ki mi pomagajo – pravi Šabanović.

- Kupujejo mi lepa oblačila in obutev, dajejo mi denar za hrano. Pred nekaj leti so mi dobri ljudje zgradili tudi majhno hišo. Imam tudi vrt, na katerem pridelam nekaj zelenjave.

Šabanović se težko zadržuje na enem mestu, njegov pogled pa nenehno blodi. Pravi, da je najbolj žalosten zaradi odnosa lokalnih oblasti do njega. Rad bi, da bi kot civilna žrtev vojne prejemal višje prejemke od države, da mu ne bi bilo treba čakati na pomoč prijateljev. V BiH je, pravi, situacija težka za vsakogar, zato se boji, da jim ne predstavlja bremena, piše Patria.