Politika enkratne nacionalne države

Avtor: Sead Omeragić

'Kar me posebej skrbi, je stanje v naših skupnostih v RS. Zadnje volitve so naše ljudi postavile v podrejen politični položaj. Ne gre le za trenutno šibkost, ampak za dolgoletno zanemarjanje resne razprave v naši politiki o tem delu naše države in naših ljudi. Celovita rešitev ni bila nikoli ponujena, prav tako ne akcijski načrt, ki bi zadeval gospodarsko, socialno in kulturno delo', je opozoril veliki mufti BiH Husein Kavazović. Popolnoma ima prav. Prevzem oblasti v Federaciji in v delu RS je postal edini cilj tako imenovane bošnjaške nacionalne strategije, ki jo vodi SDA.

Žal se postavlja vprašanje, kako pozna so Kavazovićeva opozorila. Naši politični strategi zamujajo vse vlake, ki vozijo v prihodnost. Bistvo te strategije, ki se nanaša na državotvornost, je že nekaj časa izgubljeno. Vrnitev notranje razseljenega prebivalstva je postala zastarel koncept te 'nacionalne politike'. Nacionalne stranke ne opazijo niti segregacije niti diskriminacije Bošnjakov v RS. Te stranke obravnavajo Bošnjake na enak način, kot Dragan Čović obravnava vprašanje izginjanja Hrvatov v RS: zvezno brezbrižno in s spoštovanjem do voditelja, ki zagovarja razpustitev etnično čistega ozemlja.

Prav tako mednarodne humanitarne organizacije ne jemljejo resno očitne diskriminacije in segregacije povratnikov v RS. Ti ljudje so prepuščeni sami sebi – nacionalno, socialno in kulturno. Še več, nenehno jih obtožujejo izmišljenega terorizma.

Srebrenica je primer slabega ravnanja z bošnjaško tragedijo. Srebrenica je doživela nekaj kaotičnih naložb brez strategije. Večina doniranega denarja je bila prepuščena lokalnim političnim mogotcem v upravljanje – rezultati so bili grozljivi. Zakaj je bilo tej vladi tako težko ločiti denar od lokalne politike? Zakaj je bilo tako težko imenovati kompetentno osebo, koordinatorja za Srebrenico, nekoga, ki bi nosil odgovornost za morebitno nezakonito porabo ali kakršne koli druge malverzacije? To bi lahko storili v povezavi s strateško vrnitvijo v vsa mesta RS.

Ad hoc vlaganje je potekalo vzporedno s popolnim propadanjem bošnjaške politike v Republiki Srbski. RS je zahtevala pravo politično modrost in ne kakšne povprečne nacionalne politike, kot jo SDA in nekatere druge nacionalne stranke oznanjajo že desetletja.

Probosanska politika je edina politika, ki bi bila dolgoročno smiselna. Na srečo nikoli ni prepozno. Kot smo rekli, je SDA kot izraz nacionalne politike v polovici Federacije postala nepotrebna in skoraj mrtva v svojem bistvu. Smiselna je le, če je naš cilj, da okoli nje postavimo ograjo in naredimo svoj geto, nekaj takega kot: Naša stranka je naša dežela.

Politika, o kateri govori Kavazović, ni uspela zgraditi države niti na tem zveznem ozemlju z bošnjaško večino. Ta del države bi lahko služil kot primer delujoče države z vladavino prava in vladavino kompetentnih. Ni uspelo.

Gospodarska, socialna, kulturna in vsaka druga strategija morajo biti zgrajene na moralnih temeljih in moralnih vrednotah. Moralna odgovornost predpostavlja obstoj nesporne moralne avtoritete. Na kakšnih moralnih načelih potem temelji bošnjaška politika do RS?

Dve desetletji po vojni in grozljivih zločinih nad bošnjaškim ljudstvom je treba politiko vrnitve ponovno preučiti. Kjer normalni ljudje končajo, mi začnemo.