Direktor beograjskega sklada za humanitarno pravo: Haški tribunal nam ne dovoli pozabiti

(Patria) - Ko sem leta 2005 prvič prišel na Haški tribunal, se mi je zdelo nadrealno, da bom v živo na mestu, kjer sodijo politiku, ki je uničil mojo državo.

Opravil sem varnostni pregled in se povzpel na galerijo sodne dvorane. Usedel sem se v tretjo vrsto, na levo stran, na eno od 99 stolov, kolikor jih je bilo v galeriji sodne dvorane št. 1.

Nemoten Milošević

Bil sem radoveden, nekoliko vznemirjen, toda ko sem zagledal obtoženca, zaradi katerega sem skoraj pol svojega dotakratnjega življenja preživel v vojnem stanju, ki ga smatram odgovornega za zločine, storjene po vsej nekdanji Jugoslaviji – ko sem videl Slobodana Miloševića, kako nemočno sedi na obtoženiški klopi med dvema stražarjema sodišča Združenih narodov – sem začutil pravico.

Čutil sem, kako mi po telesu tečejo mravljinci. Čutil sem, da je ta desetletni gospodar življenja in smrti v Srbiji in regiji zdaj na mestu, ki mu pripada.

Njegovo hišo je varovalo na tisoče policistov, da se ji ne bi slučajno približal protestni konvoj nas 20.000 protestirajočih študentov – zdaj pa je pod nadzorom varnostnikov mednarodnega sodišča, pred katerim odgovarja za dejanja, ki jih je storil.

To nam je Haški tribunal dal. Pokazal nam je, da tisti, ki načrtujejo, pomagajo, omogočajo ali izvajajo vojne zločine, zločine proti človeštvu ali genocid, ne glede na njihovo politično ali vojaško funkcijo, ne morejo mirno spati in lahko pričakujejo, da bodo nekega dne aretirani in privedeni pred sodišče.

Tribunal nam je jasno pokazal tudi, da zločinov niso zagrešili celi narodi – ampak posamezniki. Posamezniki z imenom in priimkom, ki so za to odgovorni, kot je v svojem priznanju krivde za preganjanje s pomorom civilistov v Srebrenici dejal Dragan Obrenović, nekdanji poveljnik Zvorniške brigade vojske Republike srbske:

"Na vseh straneh je ostala nesreča kot opomin, da se to nikoli in nikjer verjetno ne bo več zgodilo. To moje pričanje in priznanje krivde tudi sname odgovornost z mojega naroda.

To je krivda enega človeka s čistim imenom in priimkom – Dragana Obrenovića. Jaz za to stojim, jaz sem za ta del odgovoren. Krivda, za katero obžalujem in se zaradi katere se opravičujem žrtvam in njihovim sencam."

Vse je tam

Tribunal je še posebej pomemben za žrtve, za možnost, da se njihov glas sliši – da pred sodiščem Združenih narodov pričajo o zločinih, ki so bili nad njimi storjeni, in da se zločincem sodi.

Pomnim besede Minke Čehajić, priče, katere mož Muhamed je bil zaprt v taborišču "Omarska" pri Prijedoru, iz katerega nikoli ni izstopil. Na koncu pričanja je sodnike prosila, naj njeno pričanje obravnavajo nepristransko:

"Tistega, ki ni kriv, je treba oprostiti, toda tisti, ki je kriv, mora trpeti posledice tega, kar je storil."

Tribunal nam je pustil na stotine tisoč dokumentov o storjenih zločinih, na tisoče pričevanj žrtev in prič ter sodbe za 91 obtoženih, v katerih se na podlagi desetin tisoč obravnavanih dokazov do podrobnosti opisuje, kdo, kako in nad kom je storil zločine po vsej nekdanji Jugoslaviji.

Haški tribunal nam ne dovoli, da se pretvarjamo, da Dubrovnik ni bil obstreljevan, da Sarajevo ni bilo pod obleganjem, da Vukovar ni bil spremenjen v ruševine, da v Batajnici ni bila najdena množična grobnica, da v Srebrenici ni bil storjen genocid.

Haški tribunal nam je pomagal vedeti, kaj se je zgodilo, da se spominjamo žrtev, da prekinemo začarani krog nekaznovanosti. Omogočil nam je, da imamo trajno opozorilo, da se takšni zločini nikoli več ne smejo ponoviti.

Vse je tam – dokazi in pričevanja, transkripti, argumenti obtožbe in obrambe, izvedenska poročila, video in satelitski posnetki…

Vprašanje je le, ali smo mi pripravljeni spoznati in sprejeti to dediščino in našo odgovornost – da mi ali naši otroci ne bi nadaljevali s ponavljanjem teh istih, groznih napak.

Avtor besedila za Danas.rs je izvršni direktor beograjskega sklada za humanitarno pravo Nenad Golčevski.