DIPLOMACIJA NIJE KOZLIĆ Dok Blinken zahvaljuje Srbiji, evrooptimizem Konaković spinuje o rusofiliji države, ki jo predstavlja!

Piše: Rasim Belko

---

Pogovarjali smo se o pomenu normalizacije odnosov s Kosovom in prenesel sem našo zahvalo za stalno podporo Srbije Ukrajini. To je sporočil državni sekretar Združenih držav Amerike Antony Blinken po pogovoru s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem.

Nevedni bi rekli, da je Srbija izbrala pravo stran. Toda tudi tisti, ki površno spremljajo mednarodno politično sceno, vedo, katero stran je Srbija izbrala. In kot večinska politika, tako je tudi večinska javnost absolutno stopila ob agresorja Vladimirja Putina in Rusijo, ki sta s svojim vojaškim napadom poskušala pokoriti Ukrajino.

Srbija je edina evropska država poleg Belorusije, ki ni oklevala pri ohranjanju prijateljstva z Rusijo in se je izogibala uvedbi kakršnih koli sankcij Moskvi. Tako je bilo od začetka konflikta, tako je tudi danes. Na čem Blinken zahvaljuje Vučiću, je težko razvozlati, vendar je povsem jasno, da gre za hinavsko sporočilo in klofuto vsem, ki so stopili ob Ukrajino, še posebej tistim, ki so se zaradi te izbire znašli pod udarom Ruske federacije.

Med njimi je tudi Bosna in Hercegovina, majhna balkanska država brez prevelikega vpliva na geopolitična vprašanja. Bosna in Hercegovina je stopila ob zahodno politiko v Svetu Evrope, Združenih narodih in povsod drugod. In namesto zahvale, je prejela kritike.

Ker Blinken te bosanske izbire skorajda ni omenil med telefonskim pogovorom z ministrom za zunanje zadeve Bosne in Hercegovine Elmedinom Konakovićem. Namesto vsaj vljudnostne podpore zaradi te izbire in cene, ki jo plačujemo zaradi ruskega vpliva, je Blinken hinavsko poslal že znana sporočila o nujnosti reform in pomembnosti podpore Ukrajini.

Na videz nenevarna, a dejansko zelo nevarna zamenjava tez ameriškega državnega sekretarja. Kajti namesto da bi se Bosni zahvalil za podporo Ukrajini, Vučiću pa poudaril potrebo po takšnem ravnanju, je storil ravno obratno. In to je le eden od manjših dokazov, ki kažejo, da se je ameriška politika na Balkanu povsem izgubila in da so (ne)zavedno ali (zlo)namerno pomešali dobre in slabe fante.

To, da je nekdo, ki bi bil v normalni državi profesor fizike, ne pa šef diplomacije, fasciniran nad pogovorom z Blinkenom, mu ne daje pravice, da medije s tiskovne konference poziva, naj hvalijo Ameriko, ne glede na usodne zgrešene poteze tamkajšnje diplomacije v BiH in okolici.

Kajti Blinken zagotovo ve, da je Lavrova pri poskusu prihoda v Srbijo na začetku agresije na Ukrajino ustavilo izključno zaprtje poti nekaterih drugih držav, ne pa obračanje srbskega političnega diskurza. Težko da Blinken ne ve, da je Srbija država zatočišče za vojne zločince, v kateri se nedostopni obsojeni vojne zločinci slikajo po zgradbah, da bi jim bila izkazana čast. Blinken ve tudi, da je Srbija epicenter ruskih interesov na Balkanu, od koder delujejo Wagnerjevci, pa tudi druge formacije, ki ustvarjajo politično in varnostno zmedo v Črni Gori, Bosni in na Kosovu.

Odgovore, zakaj se politične figure v Bidenovi administraciji delajo slepe, bi morda bilo treba iskati v trditvah akademikov, profesorjev in analitikov, da je ameriška politika na Balkanu, še posebej v Bosni, izgubila kompas in da je krenila po poti, ki zagotovo vodi v negotovost.

To neizogibno na notranji ravni v treh državah vodi do vprašanja, kako naprej z ameriškimi prijatelji, ki streljajo v hrbet državnosti, demokraciji, vladavini prava v Bosni, Črni Gori in na Kosovu. In to je legitimno vprašanje, kajti če želi Bidenova administracija na Srbiji kot regionalnem vazalu graditi kakšen uspeh za skorajšnje volilne potrebe, potem jim je treba jasno in glasno reči NE!

Ne glede na to, kaj si o tem mislijo nedorasli šefi diplomacije, kot je Elmedin Konaković, ki danes v nagovoru novinarjem pravi: “To je križišče za BiH, moram reči, da smo na prejšnjih napačno zavili”.

Vprašanje za Konakovića: In kam smo prej zavili? Kolikor vidim, nam nista prijatelja ne Rusija ne Kitajska, vse manj so nam prijatelji tudi tisti drugi, ki prihajajo z vzhoda planeta, čeprav so bili nekoč ključni za naš goli obstoj. Razlog je preprost. Do zdaj smo, nevedni minister, vedno zavili tja, kamor so nas Američani in Evropejci usmerjali. Zavijali smo in zavijamo proti zahodu. Kajti če ne bi, bi danes z vami kot ministrom za zunanje zadeve nihče niti ne govoril!

Vprašanje, minister Konaković, je, ali je bilo dosedanje zahodno usmerjanje Bosne in Hercegovine pošteno ovrednoteno: Na tem zavijanju smo se nekoč zavestno odrekli nekaterim starim prijateljem, vse zato, da bi ostali povezani z Washingtonom in Brusljem. In kje smo zdaj?

Povedal vam bom, minister Konaković, zdaj smo na pladnju, ki se postreže Srbiji, vas pa so ekspoziture svetovnih centrov izbrale kot enega tistih, ki naj ta pladenj do konca izroči. Ni, minister Konaković, diplomacija se ni začela z vami, bosanska diplomacija je vodila težke boje že od leta 1992 in kljub vsem notranjim nevšečnostim je uspelo Bosni in Hercegovini, da se je pozicionirala kot zvesta partnerica Zahoda na Balkanu in v Evropi.

Partnerica, čigar zvestoba in prijateljstvo nista lažna, temveč iskrena, in veliko je pokazateljev, da je to na nek način tudi narobe, kajti očitno se veliko bolj cenijo hinavski ruski partnerji, ki deloma sedijo na ameriškem stolu.

In ni potrebe, minister Konaković, da nam pripovedujete, kako naj iz ZDA in EU ne delamo sovražnikov. Niti tega nismo nikoli počeli, niti ne počnemo. To, da opozarjamo na nevarne diplomatske tokove, ki ogrožajo obstoj Bosne in Hercegovine, je naša pravica in dolžnost, ki je ne bomo prenehali opravljati, ne glede na to, koliko to vas in vaše šefe po ambasadah moti.

Saj niste vi, minister Konaković, na isti tiskovni konferenci dejali, da so Rusi prodrli na Zahodni Balkan, medtem ko sta ameriška in evropska administracija spali? Ali smo za to krivi mi, ki kritiziramo to nevarno politiko Washingtona in Bruslja? Ali naj bi na vse molčali, da bi lahko politični projekt, skozi katerega ste prišli do položaja, preživel.

Ne ustvarjamo mi sovražnikov s kritiko, oni sami opuščajo prijateljstvo s politiko, s katero nas potiskajo s smeri, ki smo si jo začrtali že od priznanja leta 1992. In ne bomo se odločili ne za Azijo ne za karkoli, kar je nam milenijsko tuje. Za to so se opredelili vaši partnerji, deloma v Zagrebu, v celoti pa v Beogradu.

K njim greste teh dneh, pa izkoristite svoje diplomatske spretnosti, da jih obrnete k Zahodu! Kajti, Elmedine Konaković, Bosna je svoj diskurz določila že zdavnaj in zavila pravilno, ne glede na to, kako in koliko vi spinujete drugače.

In ta diskurz in Bosna in njena politika niti nista nastala niti ne bosta izginila z vašim odhodom! Vrnite se v realnost!