Otrok iz doma: Želi postati kuhar, a ne more se vpisati, manjka mu pol točke

Obstaja mlad fant, pravzaprav deček, letos je končal osnovno šolo, zadnje leto pa je hodil k meni v mekteb. Živi nedaleč od mošeje.

V domu za zapuščene in nepreskrbljene otroke na Bjelavah. Je njihov varovanec. Pri hatma dovah v mektebu se je potrudil in se naučil veliko o namazu, odgovarjal pa je tudi bajram-namaz. Lepo je znal. Toda letos je končal osnovno šolo, opravil eksterno maturo in se odločil oddati dokumente v gostinsko šolo. Želi postati kuhar.

To je njegova življenjska želja. Subhanallah, kaj drugega bi otrok iz doma sanjal in si želel, kot lepo in okusno hrano, ki bi jo pripravljal in kuhal! Pripravil se je in se odpravil proti Vijećnici, nato čez Miljacko in naprej proti Gostinski šoli. Povsem sam, brez očeta in matere.

Z dokumenti, trdno stisnjenimi v rokah. Na dosegu svoje sreče in kruha v rokah. Prišel je do šole in vstopil ter na portirnici vprašal, kje se oddajajo dokumenti za vpis v šolo. Usmerili so ga v določeno pisarno k neki gospe, ki opravlja to delo. Vstopil je, se lepo pozdravil, povedal, kaj želi, in ji izročil dokumente.

Gospa je vzela dokumente in jih začela pregledovati ter preverjati, nato pa je po kratkem premoru rekla, da ji je resnično žal, ker ne more sprejeti njegovih dokumentov, saj za vpis v to šolo potrebuje najmanj 60 točk, on pa jih ima 59,5. Izrazila je svoje obžalovanje in se opravičila, vendar jih ni smela vzeti, tako so jim prišla navodila s Kantonalnega ministrstva za izobraževanje. Vrnila mu je dokumente in se še enkrat opravičila. Vzel je dokumente, odšel iz šole in se potopil. Ni mogel verjeti. Samo pol točke. Popolnoma razočaran. 

In koga ima zdaj otrok iz doma, da mu to porine?! Komu naj se pritoži?!

Vrnil se je v dom strt in razočaran. Meni je poslal dve sporočili na FB, v prvem je povedal, da ima težavo in da bi se rad srečal z menoj, v drugem pa je samo napisal: "En je Allah, moj Muhamede!" 

Bil je petek, nisem mu mogel takoj odgovoriti zaradi petkovih in ramazanskih obveznosti, rekel sem, da se mu bom oglasil kasneje. Po petkovi molitvi me je poklical prijatelj, rekel je, da bi se morali srečati, da bi fantu pomagali pri vpisu v šolo. Rekel sem mu, da imam veliko takšnih prošenj, težko je ugoditi, izobraževalni sistem je postavil pravila, vse je odvisno od ocen in eksterne mature.

Rekel je, da gre za specifičen primer, gre za fanta iz doma na Bjelavah in da mu je manjkala samo pol točke. Povedal mi je celotno zgodbo. Koga ima zdaj, da mu to porine! Subhanallah! Ponovno sem odprl njegovo zadnje sporočilo, v katerem je pisalo: "En je Allah, moj Muhamede!", in srce se mi je razbilo na sto kosov. Seveda, on ima Allaha na svoji strani. Hvala Allahu. 

Hkrati so nas tisti dan zaposlile novice o treh grozljivih in krvavih napadih v Franciji, Tuniziji in Kuvajtu. Bili smo šokirani. In spraševal sem se o teh fantih – brutalnih usmrtiteljih, ali je tudi njim kdaj kje manjkala pol točke ali točka, pa niso imeli možnosti za normalno življenje, dobro izobrazbo in lepo socialno okolje. Zagotovo jim je manjkalo. In več kot pol točke. Veliko, veliko več. In temu fantu, varovancu doma, manjka ravno pol točke na poti do uresničitve njegovih sanj. Da postane kuhar in pripravlja hrano ljudem. Morda zaradi teh pol točke njegova hrana ne bo dovolj slana. Ampak vedno se lahko dosoli. 
 

P.S. S tem pozivam odgovorne ljudi, ki lahko pomagajo, naj stopijo v stik in pomagajo temu fantu pri vpisu v to šolo.  Ti otroci iz domov so odgovornost vseh nas in zaupana nam je skrb, za katero smo odgovorni pred Vsemogočnim Allahom. Vnaprej se zahvaljujem in vas vse lepo pozdravljam!

Muhamed ef. Velić