Diaspora Bosne in Hercegovine med ekonomskim potencialom in politično marginalizacijo

(Patria) - Na seji Kroga 99, ki je potekala 31. maja 2026, so udeleženci odprli široko razpravo o vlogi diaspore Bosne in Hercegovine v političnem, gospodarskem in družbenem razvoju države, ob oceni, da njen potencial še vedno ni dovolj sistemsko prepoznan in izkoriščen.

V uvodnem nagovoru je Amina Agović-Argillander poudarila, da diaspore ni več mogoče obravnavati izključno kot finančno oporo, temveč kot aktivnega partnerja v razvoju države.

Poudarjeno je bilo, da približno 34 % državljanov, rojenih v BiH, danes živi v tujini, medtem ko se skupno število ljudi bosanskega porekla v diaspori ocenjuje na približno 2,2 milijona. Denarna nakazila, ki letno dosegajo več milijard konvertibilnih mark, potrjujejo ekonomsko težo tega segmenta družbe, vendar, kot je bilo navedeno, brez ustrezne institucionalne strategije ta potencial ostaja razdrobljen.

Poseben poudarek je bil namenjen odsotnosti sistemskega pristopa institucij Bosne in Hercegovine do diaspore. V nagovoru je bilo ocenjeno, da ne obstaja enotna strategija niti jasni mehanizmi, ki bi omogočili dolgoročno vključevanje diaspore v investicijske in razvojne procese. Namesto tega se komunikacija, kot je bilo rečeno, najpogosteje zreducira na ad hoc stike, humanitarne akcije in predvolilne kampanje.

V drugem delu razprave je bil poudarek na politični participaciji diaspore in njenem upadajočem sodelovanju v volilnih procesih. Edin Osmančević je opozoril na trend zmanjševanja volilne udeležbe diaspore, z večplastnimi vzroki, ki vključujejo nezaupanje v institucije, občutek politične instrumentalizacije in administrativne ovire v volilnem procesu.

Po predstavljenih podatkih so državljani v tujini še vedno dolžni opraviti aktivno registracijo pred vsakim volilnim ciklusom, medtem ko proces pogosto spremljajo tehnične težave, zamude in zavrnitve prijav. Takšna praksa je bila ocenjena kot resna ovira pri uresničevanju volilne pravice in kot dejavnik, ki dodatno demotivira politično udeležbo diaspore.

Poudarjeno je bilo tudi, da dolgoletno nezadovoljstvo s političnim sistemom, zaznamovanim s korupcijo, nepotizmom in etničnimi delitvami, dodatno slabi povezavo med diasporo in matično državo, zlasti pri mlajših generacijah, ki so odraščale ali se integrirale v zahodnih družbah.

V okviru predlogov za izboljšanje stanja so bile navedene možne institucionalne reforme, vključno z uvedbo pasivne registracije volivcev, modernizacijo elektronskih sistemov glasovanja ter krepitev institucionalnih kanalov sodelovanja z diasporo prek posebnih teles ali ministrstev.

Tretji del razprave se je nanašal na politično dinamiko v entiteti Republika srbska. Miloš Mijatović je ocenil, da je združevanje probosanskih političnih subjektov prek skupnih list imelo določen institucionalni učinek, vključno s povečanjem števila mandatov v Narodni skupščini Republike srbske.

Posebej je bila poudarjena vloga diaspore v volilnih rezultatih, s podatki, ki kažejo na znaten padec podpore antibosanskim opcijam pri glasovanju iz tujine v primerjavi s prejšnjimi volilnimi cikli, ob hkratni zmerni rasti podpore probosanskim strankam. Kljub temu je bilo ocenjeno, da temu trendu ni sledilo kontinuirano institucionalno delo z diasporo, kar predstavlja zamujeno priložnost za dolgoročno krepitev politične povezave.

Sklepno so se udeleženci strinjali, da diaspora Bosne in Hercegovine predstavlja hkrati ekonomski, politični in intelektualni vir, ki ostaja premalo integriran v institucionalni sistem države. Stabilnejši in funkcionalnejši odnos med državo in diasporo je bil označen kot eden ključnih predpogojev za krepitev demokratičnih kapacitet in dolgoročno družbeno stabilnost Bosne in Hercegovine.