Deveti maj 1993. v Mostarju: Dan, ko so se prebudile fašistične prikazni

Ob zori 9. maja 1993. leta, ko se je ves svet pripravljal na obeležitev Dneva zmage nad fašizmom, ko se je Evropa pripravljala na obeležitev svojega dneva, se je začel splošen napad sil Hrvaškega sveta obrane (HVO) in Hrvaške vojske (HV) na Mostar.

Po vzhodnem delu mesta in tamkajšnjem prebivalstvu se je streljalo z vsemi razpoložljivimi sredstvi, preko radia pa se je slišal poziv HVO, s katerim so pripadnike Armade RBiH pozivali k predaji, vse državljane Mostarja bošnjaške narodnosti pa, da izobesijo bele rjuhe.

Na mesto je bila izvedena brutalna agresija s strani sil Hrvaškega sveta obrane in Hrvaške vojske. To je bil nenaden, množičen napad na sile Armade BiH, s ciljem, da se v dolini Neretve z hitro vojaško rešitvijo ustoliči samooklicana paradržavna tvorba “Herceg-Bosna”, Mostar pa postane glavno mesto zamišljene “hrvaške province”. Tega dne, ob zori, se je z zahodnih obrobij mesta začelo bombardiranje civilnih naselij na vzhodni obali Neretve. Hkrati, pred neusmiljenim strojem pripadnikov Hrvaškega sveta obrane, se je začela sistematična kampanja aretacij in preganjanja celotnih bošnjaških in drugih nehrvaških družin iz zahodnih naselij proti vzhodnim četrtim Mostarja.

Številni moški so bili ubiti pred domačim pragom, več tisoč vojaško sposobnih moških pa je tistega in naslednjih dni končalo v množičnih koncentracijskih taboriščih, kot so Heliodrom, Dretelj, Gabela, Čapljina, Ljubuški, Široki Brijeg, Grude… Od tam, iz teh pogromskih kazematov, kjer so mnogi pustili svoje kosti, je bila večina zapornikov praktično razseljena po vsem svetu.

Tega dne se je začelo eno najkrvavejših obleganj mesta v zgodovini.

Malobrojni in slabo oboroženi borci Armade RBiH so ustavili večkrat močnejšega agresorja na začetnih položajih. Sile Armade BiH so ustavile pohod hrvaških enot v samem središču Mostarja, vzdolž celotne glavne mestne prometnice Bulevar narodne revolucije. Ta ulica je postala simbol upora Mostarcev med celotno devetmesečno neusmiljeno hrvaško agresijo, s klasično vojaško blokado, ki ji je sledilo še izključenje električne energije, telefonskega prometa in prekinitev vseh linij oskrbe z vodo, hrano, zdravili in drugimi potrebščinami. Sile Armade BiH so morale braniti mesto hkrati tako pred hrvaškimi kot pred srbskimi vojaškimi silami, medtem ko je obleganje trpelo najmanj 60 tisoč prebivalcev Mostarja, med katerimi so bile tudi številne begunce družine iz vzhodne Hercegovine.

Napad na Vranico

Tega 9. maja se je začel napad na poveljstvo 41. Slavne brigade in 4. korpusa v stavbi “Vranica”. Po junaškem odporu so 10. maja 1993. pripadniki HVO zajeli 13 pripadnikov Armade BiH, ki so se poskušali prebiti iz obkoljenega poveljstva. Televizijski posnetki njihovega zajetja in poročilo novinarke HTV Dijane Čuljak so obkrožili svet.

Polnih petnajst let so družine zajetih pripadnikov Armade BiH iskale njihovo usodo, ko so njihova trupla našli v jami Rimski bunar pri vasi Goranci nad Mostarjem, sekundarnem grobišču, kamor so jih prenesli po mučenju in umoru v sedežu Vojne policije HVO na Strojni fakulteti v Mostarju. 9. maja 2008. leta je bila opravljena skupna dženaza in pokop za 10 pripadnikov Armade Republike Bosne in Hercegovine (ARBiH) iz skupine ‘Vranica 93.’

Dvojna agresija

Čeprav brez zadostne oborožitve in streliva, s skromnimi obroki hrane in vode, so pripadniki Armade BiH izpisali od 9. maja 1993. do sredine zime 1994. leta, nepredstavljivo in nepozabno epopejo boja za obrambo svobode svojega mesta, države Bosne in Hercegovine, za vrednote dostojanstva in civilizacijskih dosežkov, kakršne goji celotna Evropa. Strategija obrambe Mostarja, organizirana v ozkem pasu ozemlja med hrvaškimi silami na zahodnih straneh in srbskimi silami na vzhodnih pobočjih Podveležja in Nevesinja, je postala neobhodna tema v raziskavah in študijah tujih vojaških akademij.

V nemogočih pogojih stalnega artilerijskega obstreljevanja civilnih objektov, so borci Armade BiH in MUP RBiH, čeprav slabo opremljeni in malobrojni, kljub velikim žrtvam uspeli obraniti Mostar in civilno prebivalstvo, pa tudi državo Bosno in Hercegovino na teh prostorih.

Priznanje antifašistične Evrope

9. maja 1995. leta je prvič v svoji zgodovini Bosna in Hercegovina prejela vabilo, da sodeluje na vojaški paradi v Parizu ob dnevu zmage nad fašizmom.

Armada RBiH je na ta način prejela priznanje za boj, ki ga je vodila, in postala del evropske antifašistične družine. Čast, da nosi zastavo Bosne in Hercegovine, je pripadla proslavljenemu poveljniku 41. Mostarske slavne in viteške brigade Semirju Drljeviću Lovcu.

To je bilo priznanje junaškemu boju prebivalcev Mostarja, ki so v nemogočih pogojih branili državnost Bosne in Hercegovine in načela skupnega življenja na teh prostorih. Devetega maja 1995. leta v Parizu je celoten antifašistični svet ploskal mali državi, ki se je uprla prebujenim fašističnim prikaznim.

Zastava, ki jo je nosil Semir Drljević Lovac, je zastava, pod katero so umirali najboljši sinovi Bosne in Hercegovine z enakimi motivi kot antifašisti 50 let prej.

111 let sramote

Mostar je dočakal pravno zadovoljstvo v zvezi z dogodki v vojni devetdesetih. Najprej je leta 2013. izrečena prvostopenjska sodba v primeru šestih političnih in vojaških voditeljev tako imenovane “Herceg-Bosne”, ki so bili obsojeni na skupno 111 let zapora. Pet let kasneje, novembra 2017. leta, je bila prvostopenjska zaporna sodba potrjena, v okviru končne sodbe pa je Haški sod dodal še odgovornost za UZP (Združeni zločinski podvig), s katerim je bila Republika Hrvaška praktično označena kot udeleženka mednarodnega spopada na ozemlju neodvisne in suverene države BiH, kot protagonisti takšnega dejanja pa so bili označeni nekdanji hrvaški predsednik Franjo Tuđman, nekdanji minister za zunanje zadeve Gojko Šušak in poveljnik Hrvaške vojske Janko Bobetko.

Večletni sodni proces v Haagu je potrdil, da so obsojeni šestorica voditeljev t.i. “Herceg-Bosne” bili le izvajalci projekta širitve hrvaške države na tleh BiH, delali so za njene interese. Na njih je bila individualizirana krivda, da je ne bi nosil celoten hrvaški narod.

V kolektivnem spominu državljanov Mostarja bo 9. maj 1993. leto trajno zabeležen kot čas, ko sta se na bregovih Neretve sukobili dve nezdružljivi ideologiji: fašizem z zahodne strani mesta in antifašizem, ki sta ga gojila državljani in njihovi branilci v okupirani vzhodni polovici Mostarja.

Mostar je mesece doživljal peklensko golgoto, a je na koncu preživel krvavo agresijo in zmagal, zahvaljujoč ljudem, ki so branili svoje družine, svoj rojstni kraj ter ideje in vrednote 9. maja – Dneva zmage nad fašizmom, piše Vijesti.ba.