Deseti križarski rat in zvijačnost kapital-Boga!

Piše: Sead Alić

Da bi se osvojila Sveta dežela Rim je križarjem, med drugim, obljubil tudi odpustek grehov. Bojevnikom za svobodo Svete dežele je to bil znak, da lahko svobodno ropajo in ubijajo. Že prvi križarski pohod je pokazal krvoločnost verske vojne. Leta 1099 v Jeruzalemu je bilo po osvojitvi ubitih približno dvajset tisoč večinoma muslimanov, pa tudi nekaj tisoč Judov.

Judje so se poskušali rešiti z zapiranjem v sinagoge, ni bilo rešitve pred verskim besom križarjev – zažgani so bili skupaj s svojimi templji.

Bog verske hierarhije Rima je potreboval svojo Sveto deželo, smrtnikom pa je ponujal odpustek. Prevedeno v jezik verskih bojevnikov: Verska hierarhija je potrebovala bojevnike, ponujala pa je oropan 'kapital'. Brutalnost verskih bojevnikov je posebej prišla do izraza v četrtem križarskem pohodu, ko so bojevniki zavili s poti in napadli svoje krščanske brate v Konstantinoplu. Krščanski bojevniki so takrat ubijali kristjane. Ropanje Konstantinopla je pokazalo papežu Inocencu, da so se bojevniki iztrgali verskim vajetom in da jih je pritegnil 'kapital' Konstantinopla.

Moč kot motiv

Zgodovina odnosov verskih in svetnih oblasti, moči vere in moči bogastva, moči verske hierarhije in moči s časom ustvarjenih svetnih hierarhij – vse to kaže, da je vprašanje moči v središču vrtinca nesreč, vojn, sovraštva in vseh poskusov uničenja tistih 'drugih'.

Moč velikih bojevnikov preteklosti je bila mitska, božanska. Narodi so se zanašali na svoje božanske bojevnike, ki so jim obljubljali mir, včasih pa tudi obljubljeno deželo. Potreben je bil le korak od božanske moči bojevnika do ideje Boga, ki objavlja svojo pogodbo s svojim ljudstvom.

Na začetku je bil Bog človek božanskih lastnosti. Bog je bil oče, ki prinaša zakone. Bog ukazuje tako, kot bi Oče naroda ravnal s sovražnikom. Iztrebljenje ljudstva je lahko bila metoda zasedanja 'obljubljene dežele'.
Tisoč let po prvem križarskem pohodu so se stvari bistveno spremenile.

Kapital je postal Bog. Verske hierarhije so postale birokratski uradi za vprašanja vernikov. Kapital/Bog je pred osvajanjem sveta. Vse materialno mu je pod nogami. Ostalo mu je le še verificirati menico, ki jo je z Balfourjevo deklaracijo izročil gibanju Cionističnega križarskega pohoda. Kapital išče potrditev Svete dežele, da je on pravi Bog.

Ne išče se več od plačancev, da zaslužijo z ropanjem (čeprav se to ne izključuje). Bog/Kapital plača vnaprej. Vse, kar se zahteva, je osvojitev dežele, v kateri se nahaja Jeruzalem.

Prejšnji križarski pohodi so bili večinoma neuspešni, tako v vojaškem segmentu kot tudi v podobi, ki so jo plačanci prinašali svojemu naročniku, božjim posrednikom, svojemu Bogu. Kapital/Bog je modrejši od verskih hierarhij. Navsezadnje jih je skozi zgodovino premagal in zasedel njihovo mesto.

Ta Bog se je okoristil z ljudstvom, ki se je imelo za izbrano. Izkoristil je izključnost tega ljudstva in zaigral na njegovo karto. Podprl je izgon, zapiranje v geta, pa tudi množično ubijanje tega ljudstva. Bog/Kapital je imel načrt ustvarjanja sveta, v katerem bo prostora le za njegove privržence – privržence kapitala.

Ljudstvo, ki je bilo od drugih ljudstev obsojeno na bogastvo, je delalo, kar mu je bilo sojeno. Bogatilo se je. Ni prenehalo biti izključujoče. Niso ga nehali sovražiti.
Toda ko je Bog Kapital zrasel do takšnih višin, da je upravljal z nebom, vodami, orožjem in usodami, se je dokončno odločil, da se poda po to zadnjo potrditev svojega vladanja na Zemlji.

Cionizem v službi Kapital/Boga

Bog je na Zemljo poslal svojega glasnika, Theodora Herzla, in po njem sporočil, da je odrešitev v že davno obljubljeni deželi, deželi, ki jo prav zdaj potrebuje. Glasnik je to razglasil kot idejo cionizma, zbiranja privržencev Boga/Kapitala na hribu Cion in v (širši) okolici.

Bil je to projekt, v katerega niti sam Herzl ni verjel. Imel ga je za utopijo. Vendar ni nujno, da je glasnik seznanjen z vsemi božjimi nameni. Njegovo je, da objavi sporočilo in izgine. Več kot sto let je odmeval huk Ciona. Ves ta čas so prihajali romarji kapitala, financirani iz skladov božje svete zakladnice. Ko so prihajali, so se preoblačili v vojaške uniforme.

Božja naloga je bila osvojiti deželo. Stara zaveza je skrivala priročnik za način, kako se to stori. Noben moški Kanaancev ne sme ostati živ.

Da bi pospešil proces, je Bog Kapitala v Evropi žrtvoval nekaj milijonov svojih privržencev. Usmerjal je preživele k begu iz Evrope, prav tako kot je Evropejcem proizvajal občutek sramu za storjeni holokavst. Evropa je dobila, kar je hotela – izgon Judov na miren način. Krščanski cionizem je lahko zmagoslavil. Vendar se zdi, da ne za dolgo.

Dežela, v kateri je tudi Jeruzalem (takrat al Quds), jih je sprejela, ker mora biti Sveta dežela dežela vseh. Toda število privržencev kapitala se je povečalo do števila, po katerem je grozila nevarnost, da to ne bo več dežela za vse, ampak samo za 'kapitalce'. Začeli so se upori.

Kapitalci so to komaj čakali, ker je njihov cilj zdaj lahko bil razglašen. Obračunali so se najprej z vojaki evropske nacije, ki je imela mandat upravljati Deželo, v kateri je tudi Jeruzalem, nato pa so začeli preganjati domorodce.

Svet je gledal in nič mu ni bilo jasno. Svet ni razumel, da je zdaj Bog tisti, ki ga v sebi skriva 'globoka država'. Ni mu bilo jasno, da je v teku poslovni projekt, imenovan Novi križarski pohod. Nikomur ni bilo jasno, zakaj toliko ubijanja in kako to, da nihče ne more ustaviti še enega svetovnega genocida.

Samo iz globin države Amerike se je grohotal Bog/Kapital. Vedel je, kaj hoče. Vedel je, da je odigral mojstrsko. Vedel je, da je prevaral tudi svoje naročnike, tako kot bo prevaral tudi izvršitelje – cioniste, ki se sklicujejo na judovstvo in svete spise.

Globoka država je evfemizem za državo v državi, natančneje status in statu. Stara je to zgodba o izključnosti izbranih, njihovem bogatenju in nameri, da upravljajo usodo sveta.

Na svojih tajnih seansah je Bog/Kapital svojo hierarhijo poučil o nerazdružljivosti zavez, ki so jih sprejeli. Jasno jim je dal vedeti, da je milijone žrtvoval za svoj načrt in da je vsak kolesec hierarhije zamenljiv.

Političnim birokratom je priskrbel zasebne spovednike AIPAC-a. Politične voditelje je opozoril, da bodo eliminirani ali osramočeni s kompromitirajočimi materiali. Bog vse vidi.

Da bi Kapital overil svojo moč in ji dal svetost – Dežela, v kateri je tudi Jeruzalem, je morala biti 'očiščena' ljudi brez kapitala. To so ljudje, ki skozi zgodovino niso bili obsojeni na oderuštvo in lihvarstvo. V nizu obrambnih vojn so cionisti osvajali vedno več ozemlja. Vse manj se je Palestincev lahko uprlo nebeškim kočijam, ki so rigale ogenj. Molk je vladal svetu.

Bahavost je vedno napoved konca

In potem so nenadoma po svetu začeli krožiti dokumenti o ljudstvu, ki ga iztrebljajo, a verjame v svojega Boga. Iz dneva v dan je raslo število pričevanj o moči volje palestinskega ljudstva, da se upre industriji orožja, medijskim lažem, terorizmu, dvignjenemu na državno raven, vsem bankirjem sveta, petrodolarju, lakoti, žeji, smrti.

Pojavili so se otroci, ki so dajali vedeti, da jim Kapital/Bog ne pomeni nič oziroma da je to Bog, ki ga z ubijanjem propagirajo dresirane uniforme. Otroci so postali novinarji. Otroci so odraščali med granatami in se pripravljali na obračun z lažnim bogom. In svetu je počasi postajalo jasno, da Bog/Kapital upravlja z nekim tam Bidenom, kupljenimi senatorji in kongresniki; da Bog/Kapital sam sebe samozadovoljuje s pošiljanjem orožja kot pomoči svojim oddelkom za izterjavo v nepremičninah Dežele, v kateri je tudi Jeruzalem.

Svetu je počasi postajalo jasno, zakaj voditelji vseh globalnih medijev ponavljajo kapitalno molitev, zakaj govorijo isto in na enak način lažejo. Izkazalo se je, da Bog/Kapital ne more brez avre svetosti. Bogastvo ne prinaša večnosti.

Ekonomsko zasužnjevanje sveta je bil odgovor za izgon 'v bogastvo'. Zdaj je bilo treba vsemu dati avro svetosti. Ponovno se koketira s Svetimi spisi. Ekonomsko obvladovanje sveta je treba dokončati z napovedanim prihodom Mesije. Pripravljajo se rdeče krave. Rim mora pasti v roke Jeruzalema, v katerem stoluje Bog/Kapital. S tem bi bila izvršena maščevanje za usmerjanje cionistov v križarsko bojevanje za Sveto deželo. Rim je hrepenel po desetem križarskem pohodu, a bojevniki so spet izneverili. Ponudba Boga/Kapitala je bila obljuba raja na zemlji.

In Rim, ki je nekoč davno vse začel, se je zdaj začel moliti za ljudi, ki še vedno verjamejo v Boga, v palestinske otroke, ženske in gibanje za osvoboditev Dežele, v kateri je tudi Jeruzalem. Moliti za muslimane in kristjane, oziroma za Jude, ki niso vpleteni v cionistično igro (in ki protestirajo proti cionizmu skupaj s preostalim svetom).

Prebudila se je Afrika. Afričani vedo, kaj evropski in ameriški bog prinašata in kaj odnašata. Rusija in Kitajska sta postali vse glasnejši v obsodbi Boga/Kapitala. Ni, da sta to državi imuni na prozelitsko dejavnost Novega Boga v svojih vrstah, a ostalo je nekaj stare vere v razlike.

Upirala so se tudi evropska ljudstva. Plačila Novemu Bogu so postala nevzdržna, v novih cerkvah pa ni bilo več ogrevanja, ker ni bilo plina. Vstali so tudi Arabci proti svojim šejkom in monarhijam, že davno kupljenim s petporočnimi prstani, petorožjem in petrodolarji. Zavest o lažnem Bogu prihaja na dan.

Pred cerkvami Novega boga se vse pogosteje slišijo besede: videti je, da jih dohiteva tisto, kar so hoteli Novi svetovni red. Vendar se zdi, da to ne bo red Boga/Kapitala.