Demokraturа klerokracije (3)

Piše Edin Urjan Kukavica

---

Islam, po svoji naravi, izmika vsem (poskusom) posvetne opredelitve in vključevanja v (človeške) vzorce in matrice, hkrati pa jih vseobsegno zajema in vsebuje, jih opredeljuje, kontekstualizira in konceptualizira... postavlja nepredstavljivo velik pritisk in stres na osebnost, vlogo in funkcijo vladarja (vrstni red ni pomemben), vztraja na njegovih pozitivnih človeških vrednotah in lastnostih / vrlinah kot osebnosti, odnosu do zaupanih mu podanikov in načinu opravljanja / izvajanja (funkcije / funkcij) oblasti. Verska in moralno-etična narava islama presega in bo presegala vse posebne politične oblike... o čemer zgovorno priča dejstvo, da so se družbena očitovanja islama razlikovala skozi epohe, prostor in kulture skozi vse narodne, kulturne in jezikovne heterogenosti islama, pri čemer so vsi oblik teh družbenih očitovanj propadali, dokazujoč svojo stranskost in začasnost, islam pa je preživel, dokazujoč svojo trajnost in vrhunaravnost. 

Bosanski muslimani so posebna islamska skupnost celo na Balkanu, kjer obstaja še nekaj islamskih skupnosti ali, bolje rečeno, skupnosti muslimanov, zato je normalno, da pleni(mo) ogromno družbeno in znanstveno pozornost in zanimanje. O bosanskih muslimanih v političnem in verskem smislu, z vidika verske duhovnosti, je bilo veliko napisanega tako doma kot v okolici in tudi v svetu, česar se skorajda sploh ne zavedamo. Ta muslimanska manjšina na Balkanu, ko jo opazujemo v okviru muslimanskih manjšin na območju bivše Jugoslavije, Bolgarije, Romunije, Madžarske, z vsemi političnimi procesi v Turčiji ter v kontekstu tragičnih dogodkov na Bližnjem vzhodu... je nekaj, kar je znanstveno zanimivo, k zanimanju pa prispeva tudi dejstvo naše samostojnosti, ne le v smislu državnosti in državotvornosti, ampak tudi v smislu neodvisnosti Islamske skupnosti kot institucije. 

Pri nas pa obstaja ta psihična in / ali psihosocialna nagnjenost k teoriji zarote, ki se najjasneje kaže v razumevanju in interpretaciji odnosa Zahoda in islama, islama in Zahoda. Ljudje tukaj menijo, in to resni ljudje, celo nekateri intelektualci, da nas nekdo sovraži, ker smo muslimani. Čeprav je to verjetno – celo zagotovo – v posameznih ali primerih manjših ali večjih skupin, to načeloma absolutno ni res in ne drži. Teh in takšnih teorij, celo način razmišljanja, se je nujno in nujno treba osvoboditi, in to je naloga normalnih ljudi, normalnih intelektualcev, nove intelektualne elite. Zlasti muslimanske... 

Če smo, kot bi morali biti, muslimani... in pametni ljudje zdravega razuma in odprtih oči, potem bi morali vedeti, da je slika, ki jo islam in muslimani trenutno uživajo v svetu, predvsem proizvod njihovega notranjega stanja in zunanjega vedenja. Prizori, ki se oddajajo iz muslimanskega, da ne rečem, islamskega sveta, večinoma, v največji meri, potrjujejo in upravičujejo bojazen in strah ostalega sveta pred muslimani, ker muslimani danes svetu oddajajo sliko o sebi, kakršne nikoli prej niso oddajali. Popolnoma druga stvar je, da ta slika oziroma tisto, kar prikazuje, nima nobene zveze z islamom, kot tudi, komu dejansko koristi in ustreza takšna slika islama in muslimanov v 21. stoletju. (parafrazirano, Filandra, 2016).

Bošnjaški etnonacionalni romantizem vsako, še posebej masovno(je) prisotnost muslimanov na Balkanu, zlasti v Bosni in Hercegovini, povezuje s prvim uradnim prihodom osmanskega sultana Mehmeda II. el-Fatiha leta 1463, čeprav resna historiografija celo dokumentarno beleži prisotnost muslimanov na Balkanu, pa tudi v Bosni in Hercegovini, opazno prej, že v 8. stoletju, v namigih pa še prej 36. leto po hidžri ali 658. leto po gregorijanskem koledarju, ko so se (dokumentirano) prvi trije muslimani izkrcali v dalmatinskem pristanišču Ragusa. Za pojav Srbov in Hrvatov veljajo drugi podatki, pomembno, stoletja kasnejšega datuma, a tudi to je za zgodbo o aktualnem posploševanju manj pomembno.

Ni nas prav to, kot tudi sprejemanje (celo vztrajanje) na osmansko-turškem izvoru in izvoru islama na Balkanu, ob nezadostno podprtem vztrajanju na tisočletni zgodovinskosti državnosti Bosne (in Hercegovine), pripeljalo v razkol, ki ga ni lahko in enostavno rešiti: ali so bosanski muslimani na Balkan in v Bosno in Hercegovino prišli z Osmanliji oziroma ali smo muslimani (samo) od Osmanlijev naprej, ali pa so/smo bili konvertirani srednjeveški bosanski kristjani, ki so v vsem tem posebna zgodba)?

Kakorkoli že, zdaj smo legitimni del sodobnega islamskega sveta, kjer obstaja, recimo, uradna struktura in obstaja nekaj, kar je zunaj sistema. V tem smislu smo del globalnega islamskega sveta. Tako, tukaj v Bosni imamo nekaj, kar se imenuje (bosanski) islam, in nekaj, česar se tako ne imenuje, kar je v veliki meri – še nedavno – bil neinstitucionalni oblika organiziranja muslimanov, ki se v zadnjem času vse bolj institucionalizira, pojavlja se v vse bolj organizirani obliki (in to zunaj uradnih institucij sistema) in dobi obliko, ki bi Islamsko skupnost morala – če že ni – začeti skrbeti. Zakaj? Zato, ker vse, kar je zunaj institucij sistema, vedno nosi negativen politični kontekst, grozi, da preraste v resen problem. Dejstvo, da ta neinstitucionalni pojav ima svoje podaljške in / ali nadaljevanja tudi v institucijah, celo v Islamski skupnosti, nacionalnih združenjih, da so dobro financirani in finančno neodvisni... kaže na potrebo, da se tej situaciji posveti veliko več pozornosti, kot je bila doslej posvečena. 
Poleg tega v prid previdnosti govorijo tudi dve dejstvi, ki sta očitni v namigih: prvo, da se „ne-bosanski muslimani“ vse bolj pojavljajo kot verska policija (da ne rečem inkvizicija), ki se predstavlja kot edini oblika pravilnega prakticiranja vere, in drugo, dovolj paradoksalno zlasti, da v vse večji meri prevzemajo institucije z nacionalnim predznakom ali nacionalnega pomena, predstavljajoč se kot (edini) zagovorniki, zaščitniki in varuhi bošnjaške tradicije in bošnjaških nacionalnih interesov. V tem smislu lahko danes v Bosni govorimo, da nastaja modelni proces, ki je značilen za večino muslimanskih narodov, da imajo uradni in tradicionalni islam, ki je blizu državni nomenklaturi, in nekaj, kar je zunaj te institucije, kar se lahko imenuje z različnimi besedami, a je neinstitucionalno, kar se v znanstveni literaturi imenuje islamski gibanje, in kar postaja vse bolj institucionalizirano in vse bližje političnim in verskim strukturam, grozi, da postane najglasnejša, če ne že dominantna oblika. Ta situacija se ignorira, a je po mojem mnenju problem neprimerljivo resnejši, kot se mu v obstoječih institucijah, verskih, političnih in varnostnih... pristopa.
Seveda je zasebna, legalna, človeška pravica, da vero prakticira, kakor želi in meni, da je najbolje, vendar ni v redu, da se lasten svetovni nazor in verski nazor vsiljuje kot izključna in edina pravilna oblika česarkoli. To je tisto, kar se pri nas dogaja, na kar se gleda iz perspektive naklonjenosti, ker gre za „muslimane“, in to so pojavi, ki si zaslužijo resne opazke, pa tudi analizo obstoječe, uradne institucionalne strukture: koliko je njen metod (ne)delovanja prispeval k določenemu nezadovoljstvu, da se pojavi nekaj mimo njene strukture, koliko je to del uvoženih stvari, ki prihajajo z določenimi denarnimi dajatvami, zahtevami in propagandami iz islamskega sveta, kar je bilo tukaj prav tako prisotno. Vendar je to tudi pojav, ki si zasluži resno pozornost z naše strani, zlasti glede na dejstvo, da pleni neverjetno pozornost ljudi na Zahodu in v veliki meri prispeva in podžiga zgoraj omenjeno rezultanto „teorije zarote“, da nas svet sovraži, ker smo muslimani. 
Problem je v tem, da smo majhna islamska skupnost in da se ti procesi negativno odražajo na duhovno konstitucijo bosanskega islama in bosanskih muslimanov.

Res je, da smo majhna in neštevilna, a nikakor in nikoli nepomembna muslimanska skupnost na Balkanu, ki je zaradi zgoraj omenjenih in številnih neomenjenih specifičnosti predmet številnih opazovanj iz različnih razlogov. Dejstvo je, da v zadnjih dveh stoletjih imamo silazno pot, ki je teoretično v veliki meri rezultat modela našega odnosa do sebe in do drugih, ki v zadnjih sto letih ni prinesel pozitivnih rezultatov. Temu niso krivi drugi ali, vsaj, ne samo drugi, ampak predvsem in vsi mi sami in naš po(s)lovni način mišljenja - da za vse svoje slabosti, napake, trpljenja krivimo druge. Problem nikoli ni (samo) v moči drugega, ampak v lastni šibkosti, v lastnih napakah. 

Moralo bi nam biti jasno, da je vrag – oprostite, šejtan – odnesel šalo in da so stvari dokončno krenile navzdol v trenutku, ko IZ ni imela drugega načina, da ezan ob točnem času na svojem radiu oddaja drugače kot z pomočjo in podporo lokalne mesne industrije. 

(Se nadaljuje)