Daytonski Stockholmski sindrom: Sporazum je ustavno kodificiral vojne cilje in omogočil nadaljevanje pohoda dželatov!

Piše: Rasim Belko

Prvo, takoj vam povem: če bi bil po naključju veleposlanik BiH na tej konferenci v Daytonu – napil bi se od muke ali poslal telegram: „Nisem mogel priti. Vi praznujte genocidno ureditev brez mene.“

Medtem ko so se uradniki v Daytonu, Ohio, spominjali 30 let od podpisa Daytonskega mirovnega sporazuma, je bila Bosna in Hercegovina ponovno tema – ne kot država, ki gre naprej, ampak kot dober primer, kako se lahko konflikt zamrzne, spremeni v simulacijo miru in desetletja uporablja kot poligon za tuje interese. Skratka – prišli so nas pobožati po glavi in nam sporočiti: „Odličen je vaš kaos, ne spreminjajte ga.“

Združene države Amerike, kot jamstvo in avtor te ustavne pošasti, so sporočile, da ne bodo spreminjale zunanje politike do Bosne in Hercegovine. V Sarajevu je bil ta izjava sprejeta kot velika podpora. Kajti tukaj so institucije, stranke in večina medijev že zdavnaj opustili bistvo. Dovolj jim je, da jih nekdo iz Washingtona potreplja po rami, da bi dneve prežvekovali to gesto kot znak „prijateljstva in skrbi“.

Kaj pa ta ameriška politika dejansko pomeni? Pomeni ohranjanje statusa quo. Status quo v BiH pa je institucionaliziran kaos – politična, ekonomska, sodna in družbena katastrofa, v katere blatu izvajalci delujejo za interese agresorjev..

Daytonski sporazum je ustavil strele, vendar je vojne cilje pretvoril v ustavne okvire. Nobena evropska država ne deluje na načelih, na katerih BiH še vedno poskuša dihati. In ko mora država vprašati dve državi, ki sta jo napadli – ali lahko vstopi v NATO – se to imenuje kolonialna administracija, ne suverenost.

Zato je bilo na tej konferenci zanimivo slišati tudi predelana sporočila vojnih agresorjev, zdaj v diplomatski preobleki. Hrvaški koncept apartheida do Bošnjakov na območju, ki ga HDZ šteje za svoje dvorišče, se tukaj še vedno imenuje evropske vrednote z možno uporabo na celotno BiH. Da bi bilo stvari še slabše, tega koncepta v Daytonu nihče več niti ne poskuša skriti. Srbija pa podpira ozemeljsko celovitost BiH, ne pa njene suverenosti.

Se pravi – naj BiH obstaja na papirju, vendar naj se ve, čigavo je kaj, kdo sme kaj početi. To je tako, kot bi sosed rekel: „Podpiram, da ostaneš v svojem stanovanju, ampak jaz odločam, kdaj boš prižgal ogrevanje.“

Kaj pa so rekli predstavniki BiH? Absolutno nič novega. Nič, kar bi lahko pretreslo ta sistem, nič, kar bi lahko vznemirilo sosede, nič, kar bi lahko razjezilo visokega predstavnika. Standardne floskule o „evropski prihodnosti“, „nujnosti dialoga“ in „pomeni stabilnosti“. Kot da jim je nekdo predpisal protokol: „Če slučajno pomislite na ukinitev etničnega glasovanja ali, bog ne daj, civilizacijske ustave – takoj v kot.“

Na obrobju Parlamentarne skupščine Nata je bila BiH prisotna le na papirju. Nismo sprožili vprašanja članstva, niti problema prisotnosti ruske agenture v entitetah, niti teme kršitve Daytonskega sporazuma s strani sosedov. Prišli, pojedli kanapeje, se slikali in šli nazaj.

In tako, trideset let po tem, ko je bila vojna ustavljena, BiH ostaja v krempljih sporazuma, ki je sicer ustavil agresijo, vendar je agresorjem pustil vse vzvode, da to agresijo nadaljujejo s političnimi sredstvi. In to počnejo – vsak dan, v vsaki instituciji, na vsakem koraku.

Najbolj žalostno v vsej zgodbi je, da uradno Sarajevo trpi za Daytonskim Stockholmskim sindromom. Ujetniki lastnih iluzij, prepričani, da se sprememba zgodi, ko vam nekdo iz veleposlaništva namenil nasmeh, reforma pa takrat, ko si HDZ in SNSD dovolita priti na sestanek. Vse, kar ne moti obstoječega reda, se tukaj slavi kot uspeh. Vsaka ideja o normalni, državljanski, moderni državi pa se zaduši že v povojih.

Zato, dokler bomo imeli voditelje, ki jih zadovolji to, da jih v Daytonu nihče ni pljunil v obraz – se tukaj nič ne bo spremenilo.

Dayton ni mirovni sporazum. Dayton je sofisticiran mehanizem za ohranjanje permanentnega političnega kaosa, v katerem agresorji hitreje in lažje dosegajo svoje vojne cilje. In dokler si tega ne priznamo in dokler ne zberemo poguma, da to odkrito povemo svetu, bomo talci lastne strahopetnosti in tujih interesov.

Čas za prebujanje pa izteka.