Daytonski sporazum, podpisan v Parizu: Kako ideološka propaganda že 30 let poskuša prikriti agresijo na Bosno in Hercegovino

Napisal: Prof. dr. Hazim Bašić, član predsedstva Kroga 99

Osvrt na nekatere navedbe Nenada Kecmanovića v pamfletu z naslovom 'Daytonski prevarantski sporazum, podpisan v Parizu'

'Prevara' kot naslovna manipulacija: Od začetne teze do zamenjave tez

Ko nekdo začne besedilo s stavkom 'Dayton je velika prevara', že na začetku prizna, da mu dejstva niso dovolj močna, zato poseže po poceni propagandni hiperboli. Daytonski sporazum ni padel z neba, niti ga nekdo ni 'nastavil' Srbom, Hrvatom ali Bošnjakom. Je rezultat triinpolletne mednarodno priznane agresije na Republiko Bosno in Hercegovino, rezultat množičnih zločinov, genocida, obleganja Sarajeva in stotisočev ubitih, ranjenih in pregnanih.

Dayton ni začel propadati zato, ker je bil 'prevara', ampak zato, ker politične elite, na katerih ideologiji se Kecmanović desetletja greje, nikoli niso sprejele Bosne in Hercegovine kot države, ampak le kot začasni premor na poti k ustvarjanju 'Velike Srbije'. To je bistvo problema, ne Holbrooke, Lizbona ali Zahod. Mimogrede, tako imenovani 'izvorni Dayton' je neobstoječa politično-pravna kvalifikacija, saj je Daytonski sporazum proces, ki traja še danes.

Cutileiro, Holbrooke, Kontaktna skupina in 'nastavljene meje'

Kecmanovićeva trditev, da je Holbrooke 'plagiral' Lizbonski načrt, je enako nesmiselna kot njegova trditev, da v BiH ni bilo agresije, ampak državljanska vojna. Holbrooke je bil le gasilec požara, ki ga je Milošević zanetil. In naj bo jasno, brez srbske vojske, MUP-a, JNA arzenala in paravojaških formacij v BiH ne bi bilo nikakršne vojne, saj je nihče izven velikosrbskega projekta ne bi mogel začeti. Vse ostalo so propagandni ponaredki.

Ko Kecmanović govori o 'nastavljenih mejah', prešuštva najpomembnejše dejstvo: meje v Daytonu niso bile določene z voljo Washingtona, ampak s karto že storjenega etničnega čiščenja. Če ne bi bilo genocida v Srebrenici, množice koncentracijskih taborišč (Omarska, Keraterm, Trnopolje, ...), pokolov v Prijedoru, Foči, Višegradu, Zvorniku in drugih mestih, bi se teritorialni razmerje zdelo drugačno. Čeprav Dayton ni nagradil žrtve, ampak zločin, je bil podpisan v imenu miru ob številnih kompromisih. Današnji zagovorniki velikosrbskega projekta se poskušajo igrati žrtve, radi bi odcepili del Bosne, vendar ob vnaprej samoumevni amnestiji od odgovornosti za posledice.

Teza, da so bili 'Srbi hendikepirani', ker je bil Karadžić izključen iz procesa, ima za cilj pozabiti, da je bil ta isti Karadžić že obtožen za genocid in etnično čiščenje. Prav tako zgodba o 'izhodu na Jadran' ni nič drugega kot nostalgična obsedenost z velikosrbskimi sanjami o izhodu Srbije na morje preko ozemlja BiH in Hrvaške. Kar zadeva Brčko, arbitraža ni povzročila prekinitve ozemlja entitet, ampak je preprečila prekinitev ozemlja Bosne in Hercegovine. S tem je bilo Brčko rešeno pred fizičnim brisanjem njegovega bošnjaškega in hrvaškega prebivalstva, kar ne predstavlja nikakršne domnevne 'krivice do Srbov'.

Vrhunec cinizma: 'Bošnjaki rešeni pred kapitulacijo'

To lahko napiše le nekdo, ki prešuštva genocid, relativizira obleganje Sarajeva, zanika sistematično uničevanje bosanskih mest, poskuša prikriti uradno politiko Miloševića iz 90. let. Dayton ni rešil Bošnjakov pred popolnim izginotjem, ampak jih je rešila njihova obramba, organizacija, odpor ter dejstvo, da so kljub vsemu zavrnili izginotje. Pogledi na 'populacijsko večino brez političnega pomena' so nadaljevanje iste ideologije, ki je leta 1992 trdila, da 'muslimani nimajo pravice do države'. V teh dveh tezah, skupaj z imenovanjem Bošnjakov za 'poturice' (ki kot taki, v ideološki vizuri manj vredni ljudje, seveda ne pripadajo tem prostorom), je mogoče najti tudi sledi fašizma.

Napad na visoke predstavnike: Strateška tema tistih, ki želijo razgraditi BiH

Kecmanović forsira narativ, da so visoki predstavniki 'rušili Dayton'. Resnica je obratna: visoki predstavniki so politične procese vračali v ustavne okvire, ker je prav RS sistematično rušila državo z blokadami, secesionističnimi potezami in odprtim kršenjem Daytona. Kar zadeva Schmidta, ni problem on, ampak očitno dejstvo, da se v RS želi ukiniti vsaka sled ustavne funkcionalnosti BiH. Zato je napad na OHR del širše strategije razgradnje države, kar ni nova ideja, ampak stari projekt v novi preobleki.

Manipulacije o Trumpu, Nemčiji in geopolitične 'teorije'

Del besedila o Trumpu, domnevnih 'skrivnih obljubah' in geopolitičnih naklapanjih o 'četrtem Reichu' ni nič drugega kot politična fantazmagorija. Cilj je jasen: ustvariti vtis, da Zahod slabi, Srbija in RS pa bosta ob Rusiji končno dobili priložnost, da 'rešita bosansko vprašanje'. Dejstva pa so neusmiljena: Trump ni ukinil podpore Bosni in Hercegovini, Nemčija ima legitimen interes za stabilnost Zahodnega Balkana, EU je edina realna perspektiva za BiH in končno – Rusija si prizadeva oslabiti Evropo z destabilizacijo regije. Zgodbe o 'ameriški neintervenciji' služijo le enemu cilju: spodbujanju secesionizma.

Zadnji del Kecmanovićevega besedila o vojni, Rusih v Berlinu in 'novem dogovoru' je tipičen konec kolumne, katere cilj je zastraševanje, ne analiza. Sporočilo je preprosto: če nam ne date tistega, kar smo si s silo vzeli leta 1992-1995, bomo povzročili novo krizo. To ni analitični pogled, ampak prozoren poziv k novim političnim izsiljevanjem.

Daytonski sporazum ima veliko pomanjkljivosti, vendar ni 'prevara'. Prevara je ponarejati zgodovinska dejstva, prevara je poskus, da se zločin predstavi kot 'politična krivica', prikazovati BiH kot začasno napako, ki naj izgine. Največja prevara pa je do sebe in morebitnih nekritičnih bralcev, da se še danes ne sprejema Bosne in Hercegovine ne kot dejstva, ne kot realnosti, ne kot države.