Defenzivni mentalitet levice

Ko je SDP rekel, da ne bo v oblasti z nacionalnimi strankami po volitvah 7. oktobra, si je vnaprej zaprl vrata ne le do SDA, HDZ in SNSD, ki so sicer vodilne, a ne edine etnonacionalne stranke v Bosni in Hercegovini, ampak bi po pravilu moral SDP narediti odmik tudi od PDA, a-SDA, SBB, NiP..., ker so tudi te stranke v svojem bistvu nacionalne, bolj ali manj odprte do evropskih vrednot in tradicij, a vsekakor osredotočene le na etnično čisto volilno telo in njihove prostore. Zato je treba poudariti, da izjava SDP, da ne bo v oblasti z nacionalnimi strankami zaradi lastnih načel, a bo v oblasti s strankami, ki izhajajo iz SDA, na nek način negacija teh načel, preden se lotimo kakršne koli nadaljnje razprave.

Vsakdo, ki je vsaj malo politično pismen v Bosni in Hercegovini, ve, da levica nima kaj iskati med nacionalisti in obratno. Leva in desna ideologija sta nastali na nasprotovanju drug drugemu. Desnica ločuje tisto, kar levica združuje. Vendar pa je koncept strankarskih in ideoloških vrednot mogoče dosledno uresničevati v zahodni demokraciji, ne pa na Zahodnem Balkanu, še posebej ne v Bosni in Hercegovini, kjer poteka politično-mafijsko-velikonacionalni napad na državo brez kakršnih koli meril in obzirnosti. Na primer, Krščansko-demokratska unija (CDU) Angele Merkel in Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD) v tej državi imata različne politične poti, vendar vse vodijo do istega cilja - okrepiti nemško družbo kot celoto in za vse njene državljane. Dodikov SNSD in Čovićev HDZ imata iste poti, ki vodijo do istega cilja – razgraditi bosanskohercegovsko družbo po etničnih šivih. SDA morda nima interesa kot drugi dve nacionalni politiki v BiH, vendar ima drugo vrsto hipoteke – kriminalni nagon in nekompetentno kadrovsko politiko, ki duši vsako upanje v državi. Zato vstop levih strank v oblast z nacionalnimi strankami v Bosni in Hercegovini po oktobrskih volitvah ni bil in se ni mogel tolmačiti kot koalicija desnih in levih, temveč ravno nasprotno - boj levih proti desnim in to na konkretnih točkah v zakonodajni in izvršni oblasti države, kjer je torej edino mogoče doseči politične cilje na demokratičen način. 

Bosanskohercegovska levica se je sama zavezala, sama diskvalificirala, sama si je izbila precej argumentov iz rok, ker se je zavrnila vstopiti v oblikovanje nove parlamentarne večine v Bosni in Hercegovini. Kajti, medtem ko grenko poziva k ohranitvi države Bosne in Hercegovine, se hkrati umika v opozicijo, zato bi bile tudi morebitne ponovljene kritike o tem, kako je SDA dala preveč Dodiku in Čoviću pri prerazporeditvi oblasti, vsaj licemerne, ne glede na to, kako na mestu in resnična je ta kritika.

Levica v Bosni in Hercegovini, predvsem pa SDP kot največja in najodgovarnejša stranka, mora iskati priložnost za povrnitev zaupanja volivcev in samozavesti članstva v izstopu iz defenzivnega mentaliteta in premiku v smeri resnične opozicije, ki je pripravljena nepopustljivo stopiti v boj s fašisti, ne glede na lastne posledice. Pozitivne primere takšnega boja imajo v sosednji Srbiji, kjer je opozicija, ne da bi se tukaj spuščali v motive, pokazala, da lahko strmoglavi tudi nevarne režime, od genocidne Miloševićeve politike preko Koštuničinega in režima četnikov Rada Nikolića, vse do nevarnega diktatorja Aleksandra Vučića. 

Vlast se odvzema tistim, ki si je ne zaslužijo, vendar se prav tako ne daje tistim, ki bežijo pred kakršno koli odgovornostjo, strašeč se za lastno usodo. Politični igrokaz, skozi katerega poteka nemušto simuliranje obrambe družbenega in političnega dostojanstva, če oblast iz opozicije le kritizira, pri čemer pa ne stori ničesar konkretnega, da bi to oblast tudi zamenjala.