Desetletje boja za pravice do bosanskega jezika v RS: 'Jaz spoštujem tudi njihove, naj tudi oni spoštujejo moj'

(Patria) - V šolo so danes krenili tudi otroci iz Konjević Polja in drugih povratniških krajev v Zvorniku, Milićih in Bratuncu, ki pouk obiskujejo v improviziranem objektu v Novi Kasabi, da bi uveljavili pravico do izučevanja nacionalne skupine predmetov in bosanskega jezika, ki jim je odvzeta v šolah v RS.

Boj staršev, da bi otroci učili bosanski, ne bošnjaški jezik, traja že polnih deset let. Vsi so jih pozabili, tako institucije oblasti v BiH kot mednarodna skupnost, ki nikoli ni ukrepala zaradi odvzema pravic otrokom do ustreznega izobraževanja, piše BHRT.

Džemil Mustafić, povratnik v vas Rašljeva, ima tri otroke. Je eden od številnih staršev povratnikov, ki se je že leta 2013 boril pred stavbo Urad visokega predstavnika (OHR) v Sarajevu, da bi imeli njihovi otroci pravico do bosanskega jezika.

Nikoli jim niso pomagale oblasti v BiH niti mednarodna skupnost, da bi v šolah uveljavili svoje pravice, zato so bili prisiljeni otroke vpisati v Novo Kasabo, kjer že deset let obiskujejo pouk v improviziranem objektu po načrtu in programu KS.

- Zadeva mi je pomembna. Če mi ne bi bilo pomembno, otrok ne bi vozil 13 kilometrov do sem, do tiste spodnje šole je pet kilometrov. Jaz sem se boril za bosanski jezik, ne da bi moj otrok učil srbski.

Vsaka čast, jaz spoštujem tudi njihove, naj tudi oni spoštujejo mojega. Hočem tudi jaz imeti svojo pravico tukaj in jo moram imeti kot državljan - pravi Mustafić.

Aid Muminović ima štiri otroke, zaradi tega, ker gredo njegovi otroci v šolo v Novo Kasabo, pa se vsak mesec odpove otroškemu dodatku v višini 750 KM, da bi njegovi otroci učili bosanski jezik.

Kot povratniku so mu bile odvzeta tudi druga pravice. Njegov sin kot otrok s posebnimi potrebami ni uspel uveljaviti pravice do rednega šolanja v Drinjači, v Novi Kasabi pa so ga učitelji takoj sprejeli in tam je že osem let.

- En otrok srbske narodnosti iz Kamenice gre prav tako s temi motnjami. Če ga lahko njega, mojega ne morejo. Nisem več niti iskal naprej šole. Torej ste se tudi vi morali odpovedati teh 750 mark samo zato, ker vaši otroci hodijo sem v šolo - govori Muminović.

In res, politika se skoraj trideset let po vojni poigrava z življenji teh ljudi in njihovih otrok. In čeprav so se pred več kot dvajsetimi leti vrnili na svojo zemljo, jih še vedno obravnavajo kot povratnike, o njihovih pravicah pa se odloča daleč od njih.

Že deset let oblasti v BiH in mednarodna skupnost dovoljujejo, da otroci obiskujejo pouk v improviziranem izobraževalnem centru.

- Tukaj je nezadostno število učilnic, ni dvorane, ni preprosto igrišča, ob njem je magistralna cesta. Izpostavljenost otrok nevarnostim. Ampak to je preprosto zato, ker mi nekdo odvzema pravico, kateri jezik bom učil.

Torej, če lahko učijo ruščino in angleščino, pa ne morejo svojega maternega. To je vsilila ta politika, kako naj vam povem. Nacionalna, ki ne vodi nikamor v celoten narod niti celotno družbo. Torej povzroča škodo celotni družbi - govori eden od staršev Adis Mehić.

Namesto da bi bil danes za otroke in starše najveselji dan v letu, je za mnoge poln negotovosti glede njihovega jutrišnjega dne. Odvzeli so jim pravico do maternega jezika, nato pa še materialne pravice.

Brez katerih pravic naj bi otroci še ostali, da bi se ogromni nevladni sektor in institucije s prefiksom varstva človekovih pravic poskrbeli za učence in mlade povratniške družine v Zvorniku, Milićih, Bratuncu, Srebrenici, pa tudi v drugih krajih v RS, ki jih muči enak problem.