Davnega leta 1983. smo še vedno tam: Vrnil se je verbalni delikt, sistem zlorabljajo – pravica je že zdavnaj zapustila BiH!?

Piše: A. Čorbo-Zećo @aminacorbozeco

Na današnji dan 1983. je bilo izrečenih sodb obtoženim v montiranem "Sarajevskem procesu" zaradi domnevnega zločinskega združevanja, sovražnega delovanja in protirevolucije.

Med takrat obtoženimi je bil tudi bodoči prvi predsednik Predsedstva neodvisne BiH Alija Izetbegović. Bil je tudi prvi obtoženi, obtoženi pa so bili še Omer Behmen, Hasan Čengić, Ismet Kasumagić, Edhem Bičakčić, Džemaludin Latić, Husein Živalj, Salih Behmen, Mustafa Spahić, Melika Salihbegović in Derviš Đurđević. Eden od obtoženih Rušid Prguda, že tako slabega zdravja, ni zdržal torture preiskovalnih organov in je med procesom umrl.

Obtožnica je bila vložena na podlagi členov 114. in 133. Kazenskega zakonika SFRJ. Prvi se je nanašal na „združevanje za rušenje ustavnega reda“, drugi na „verbalni delikt“.

Danes, 41 let kasneje, se vzdušje strahu in linča ni končalo. Vse je dobro povezano, glavno besedo pa ima pravosodje, tako kot tistega davnega leta 1983.

Vrnjen je bil tudi verbalni delikt, Republika srbska ga je obudila, in medtem ko tožilstvo BiH ne preganja negatorjev genocida, kar je po zakonu kaznivo, pa preganja ljudi zaradi javne besede. In medtem ko na desetine prijav ostaja nerešenih, v katerih je navedeno, da se na najhujši način zanika genocid in poveličuje vojne zločince, tožilstvo BiH naroča zaslišanje Emirja Suljagića, Reufa Bajrovića in Bakirja Izetbegovića zaradi, kot pravi prijavitelj Slaven Raguž, spodbujanja nacionalne sovražnosti in nestrpnosti.

In medtem ko se Bajrovićeva izjava ‘Azra Zornić je moj junak’ šteje za spodbujanje rasne nestrpnosti ali Izetbegovićevo ‘preštevanje’ za smrtni greh, vsakodnevno poveličevanje zločincev s strani predstavnikov oblasti Republike srbske in dedičev politike UZP-ja skozi HDZ, ostaja v predalih tožilcev. Torej, Nešićev vic na račun žrtev genocida v Srebrenici za Milanka Kajganića in ostale ni nekaj, kar bi spodbujalo nacionalno sovražnost!?

To se ne more šteti za pravico, in vse bolj je jasno, da tam, kjer preneha pravica, pravo pa začne, deluje bh. pravosodje. Samo globoko kompromitirano z montiranimi obtožnicami, zlorabo sistema, čuvanjem predmetov in obremenjeno s kadri, ki so celo na črnih listah ZDA, ne vliva upanja, da bo kmalu bolje.

In medtem ko SIPA pregleduje sistem CMS, ki ga uporablja sodišče BiH, pod tančico skrivnosti ostaja tožilstvo TCMS. Odvetniki Fadila Novalića so bivšo glavno tožilko Gordanjo Tadić prijavili, da je prav ta sistem zlorabila. Ona je zaradi te zlorabe sistema med drugim končala tudi na črni listi ZDA.

Tožilec Džermin Pašić je javno priznal, da ga je Tadićeva osebno izbrala, da vodi ta predmet!? In nikomur nič!?

Čudno deluje tudi CMS na nižjih ravneh. Tako se tožilec Kantonalnega tožilstva Sarajevo Darko Soldat ukvarja s predmeti Ibrahima Hadžibajrića, Abdulaha Skake, Ibri Berila...

Čudno, mar ne? Toda VSTV se brani s trditvijo, da je SIPA izvajala preiskavo izključno sistema CMS, ki ga uporablja sodišče BiH, kot da vse drugo brezhibno deluje!? Sicer pa se ne more govoriti o pravosodju in izključiti VSTV, ki nikakor ne upraviči ali pokaže namena svojega obstoja. Poleg imenovanja na pravosodne funkcije in občasnega vodenja disciplinskih postopkov, namen njihovega obstoja nikakor ni viden državljanom BiH.

Ostalo bo v spominu tudi to, da sta tožilstvo BiH in sodišče BiH sokrivca pri pomoči vojne zločince, da bi se izognili soočenju s pravico (primer Milomir Savčić), in trenutno ne storita ničesar, da se takšni pobegi ne bi več zgodili, na kar nenehno opozarjajo združenja žrtev.

Njih bolj zanima, da so vložili desetine obtožnic zoper pripadnike Armade in MUP RBiH in to imenovali veliki predmeti, kot so primeri Dobrovoljačka, Atif Dudaković in drugi, Jošanica, Čemerno, Konjic...

Če potegnemo vzporednico z reakcijo Veleposlaništva ZDA na spomenik generalu Mehmedu Alagiću, v kateri so izenačili obsojene vojne zločince s sumi na vojne zločine, je jasno, zakaj so množično pred sodiščem pripadniki vojske, ki se je branila. Njihova obtožba je samodejno tudi obsodba.

Tako nam sporočajo iz Veleposlaništva, in tako so se obnašali tudi v primeru ‘Novalić in drugi’. Pomembno je imeti medijski načrt in ga slediti. Končne sodne sodbe ne bodo pomembne, in kdor jih bo sploh dočakal, glede na okornost pravosodnih procesov, ne bo imel veliko zadovoljstva. Eno takšno sodbo – oprostilno je dočakal tudi Ramiz Dreković, ki so ga ‘ugasnili’. Ker leta procesov prinesejo javne obsodbe in distanciranje od javnega življenja, celo političnih procesov, s čimer se ubije želja bodočim rodovom po neki novi obrambi.

Vse je dejansko jasno, le nihče nima moči, da bi se temu uprl, tako da nismo daleč od leta 1983, čeprav je od takrat minilo že 41 let. In ni več KPJ, zdaj so nekateri drugi preganjalci!

Če te letne čase pretvorimo v citat Meše Selimovića 'Star sem štirideset let, grdo obdobje: človek je še mlad, da bi imel želje, a že star, da bi jih uresničeval', se je treba vprašati, kje smo danes in ali imamo moči in volje, da se upremo silam, ki imajo le en cilj – izginotje Bosne in Hercegovine.

In ta začrtana pot, na žalost, spretno uresničujejo preko pravosodja BiH - rak rane naše države!