Danes je dan državnosti, ne 'dan republike': Samo tisto, kar je obranila Armija RBiH, je vseh skupaj!

Piše: Avdo Adić/Istraga.ba

Trojka je končno začela delovati. Še posebej Gegićeva in Lazićeva. Sosedom ni pomagal niti Američan Smith. Zdaj praznujemo dan državnosti, omamljeni od zmage nad Hrvaško. Tiste iz Skenderije. Omamljen človek pa seveda nima jasne slike.

Minilo je oseminosemdeset let od ZAVNOBiH-a. Po obeh vojnah so nas učili, da Bosna in Hercegovina ni ne srbska, ne hrvaška ne muslimanska (bošnjaška), ampak srbska, hrvaška in muslimanska (bošnjaška). Je res tako.

Tudi ta, kot vse laži, lepo zveni. Kajti kdor želi videti, bo videl, da Republika Srbska, tistih 49 odstotkov ozemlja BiH, ni ne muslimanska (bošnjaška) ne hrvaška, ampak samo srbska. Kdor želi videti, ne more spregledati, da štirje federalni kantoni (Zahodnohercegovski, Kanton 10, Posavski in Hercegovaško-neretvanski) niso ne srbski ne muslimanski (bošnjaški), ampak izključno hrvaški. In končno, kdor želi videti, bo videl, da je Bosna in Hercegovina srbska, hrvaška in muslimanska (bošnjaška) samo tam, kjer je stražo čuvala Armija Republike BiH in kjer so Bošnjaki »demografska večina«.

Bodimo realni in si priznajmo, da je tisto, kar je nadzirala Vojska RS – srbsko, tisto, kar je nadzoroval HV(O) – hrvaško, tisto, kar je osvobajala in branila Armija RBiH – vseh skupaj.

O bošnjaškem nacionalizmu se danes največ govori v Sarajevu. In to v »krogu sarajevske Trojke« in ameriške ambasade z Michaelom Murphyjem na čelu.

Kakšni Bošnjaki so nacionalisti, se je pokazalo tako na splošnih kot na lokalnih volitvah. V Centru je Srb dvakrat zmagal na volitvah za načelnika. Prvič je zmagal general Armije RBiH. In to ni sporno. Tako je odločila večina državljanov in to je tista Bosna in Hercegovina, za katero se zavzemam(o). Kdor dobi največ glasov, je zmagovalec. Poleg tega je bil Srđan Mandić pripadnik Armije RBiH in ni leta 1992 odšel »s svojimi«.

Za razliko od Zijada Žigića, ki je na primer odšel »od svojih«. Pa vendar, Zijad Žigić, kot diverzant posebnega pomena Ratka Mladića, ni mogel biti niti predsednik krajevnega združenja borcev v Bijeljini, čeprav so njegovi zaslužki za »cilje Republike Srbske« neizmerni. Kajti on je, ne glede na vsa priznanja, ki jih je prejel, le Zijad.

Da ne bo pomote, ne primerjam Žigića in Mandića. Primerjam zavest volivcev v Republiki Srbski in volivcev v Sarajevu.

Vzemite zdaj klub DF v Parlamentu BiH. Milan Dunović je Srb, Vlatko Glavaš je Hrvat, Zlatan Begić pa »Ostali«. Pa vendar, v botovskih krogih sarajevske Trojke, pa tudi med uradniki trojkaških strank, kot tudi med diplomatskim zborom, ki še vedno verjame besedam Michaela Murphyja in Christiana Schmidta, je DF »radikalna bošnjaška stranka«.

HDZ Dragana Čovića je zato sprejemljiv. To, da je predsednik te stranke, o Draganu Čoviću pišem, na prisilno delo sprejemal bošnjaške vojne ujetnike, je sprejemljivo za sarajevske trojkaške čistunce, za katere je na primer Fikret Prevljak »zločinec in kriminalec«, vodja HDZ-ja pa ravno ne. To, da je Čović v vojni podpiral slogan »Arbeit Macht Frei«, ne moti ne diplomatskega zbora ne njihovega medijskega zbora.

Čović je kot tak vsem njim sprejemljivejši od Bakirja Izetbegovića ali na primer Željka Komšića. Kajti veste, Damir Nikšić pravi, da so volivci DF-ja in SDA »bošnjeviki«, da državljanska država v BiH ne more biti, ker ni »dovolj Ostalih«. Poleg tega ne Trojka, ne HDZ, pa tudi večji del PIC-a ne želijo »demokracije« spremeniti v »demografijo«. Demokracija v BiH se, priznal bo v njihovem imenu madžarski zunanji minister Peter Szijjártó, mora temeljiti na krščanskih vrednotah. In problem BiH je, priznal bo v imenu Zagreba ameriški profesor Ed Joseph, »bošnjaški demografski oportunizem«.

Povsod po svetu, kamor stremimo, je demokracija vladavina večine. Imaš 50 odstotkov, najdeš še en glas in to je to. Samo v BiH, ko najdeš 50 odstotkov in še sedemnajst odstotkov, ne moreš ničesar. Kajti v skladu z zahodnimi vrednotami ti bo Christian Schmidt suspendiral volilno pravico na dan, ko se odloča o imenovanju Vlade. In to samo v delu BiH, kjer »demokracija ne more biti demografija«.

Danes je dan državnosti BiH. In Bosna in Hercegovina je sinoči premagala Hrvaško. Odločilno vlogo je odigral Aleksandar Lazić iz Milića. Nikomur v Skenderiji ni smetalo njegovo ime in njegovo poreklo. In dokler se bori in znoji za Bosno in Hercegovino, bo heroj.

Toda nihče me ne more prepričati, da se Dragan Čović znoji za Bosno in Hercegovino. Pa vendar, zahvaljujoč voditeljem Trojke in moči Michaela Murphyja in Christiana Schmidta, vlada tako nad Hrvati kot Bošnjaki.

Se kdo spomni zgodbe, da bo Dragan Čović »kmalu na ameriškem črnem seznamu«? Spomnim se. Toda ne spomnim se, da bi bil vodja HDZ-ja sankcioniran. Zdaj se zdi, da bo zaradi propada »južne interkonekcije« prej pod sankcije Nermin Nikšić kot Dragan Čović. Zakaj? No, znano je.

Danes je dan državnosti BiH. Ni dan Republike. Ni AVNOJ. ZAVNOBIH je. Toda to ne moti ameriškega veleposlanika Michaela Murphyja, da obeleži tudi AVNOJ, čigar dosežke želijo prenesti v BiH. Da bi Bosna in Hercegovina postala državna skupnost pod skrbništvom Srbije in Hrvaške.

Danes je dan državnosti države, v kateri pravilo en človek en glas velja samo tam, kjer Bošnjaki niso večina. Bošnjaški podpredsednik v Republiki Srbski ima samo pravico oglašanja. Glasovalne pravice – nima. V Federaciji BiH bošnjaški podpredsednik nima niti glasovalne pravice niti pravice oglašanja. Za razliko od srbskega podpredsednika Federacije.

Danes je dan državnosti države, katere zunanji minister ne upa reči, da so sosedje izvršili agresijo na državo, ki jo predstavlja. Danes je dan državnosti države, v kateri Dragan Čović postavlja bele in črne figure. Danes je dan državnosti države, v kateri narod, ki je preživel dvojno agresijo, dva UZP-ja in en genocid, razglašajo za nacionalističnega.

Danes je dan državnosti države, v kateri se visoki predstavnik Christian Schmidt o svojih odločitvah posvetuje v Beogradu in Zagrebu. Danes je dan državnosti države, v kateri domnevni liberalci zagovarjajo etnične delitve. Danes je dan državnosti Bosne in Hercegovine. In, kakršna je, diskriminirani večini je edina. Zanjo se je ginilo v dveh vojnah. In če je nacionalizem ljubiti svojo državo, potem sem nacionalist!