Dan žena ali dan borbe za ravnopravnost

(Patria) - Mednarodni dan žena, ki ga po vsem svetu praznujemo 8. marca, ima cilj "navdihniti ženske po vsem svetu in poudariti njihove dosežke".

Prvič je bil obeležen 28. februarja 1909. v Združenih državah Amerike kot Nacionalni dan žena, posledica deklaracije Socialistične stranke Amerike v kontekstu kampanje za višje plače in volilno pravico za ženske.

Mednarodni dan žena je bil institucionaliziran po zaslugi Clare Zetkin, aktivistke in vodje "Ženskega urada" nemške socialnodemokratske stranke, ki je predlagala idejo obeleževanja praznika v vsaki državi na isti dan.

Evropske države, kot so Danska, Nemčija, Švica in Avstrija, so prvič obeležile Mednarodni dan žena leta 1911 z množičnimi demonstracijami za volilno pravico, pravico do dela, izobraževanja, pravico do sodelovanja v političnem življenju in odpravo diskriminacije.

Obeleževanje je bilo leta 1913 prestavljeno na 8. marec in tako ostaja do danes.

Organizacija združenih narodov je leta 1975 uradno priznala Mednarodni dan žena in ga od takrat sponzorira.

Kdo praznuje dan žena

Glede pravic žensk je svet kraj z visokimi kontrasti in slabo resolucijo. Medtem ko so na enem koncu sveta ženske obravnavane kot državljanke najnižjega reda, ki jih ni niti v statističnih podatkih o prebivalstvu in jim je mogoče odvzeti življenje brez posledic, v razvitih delih planeta ženske vodijo kraljestva, države, velike korporacije in globalno priljubljene televizijske oddaje ter zasedajo visoka mesta na svetovnih lestvicah najbolje plačanih oseb. V državah, ki predstavljajo drugo skrajnost, so dekleta in ženske predmet trgovine z ljudmi, služijo v suženjstvu ali pa vstopajo v dogovorjene zakone s starci že v zgodnji starosti 10-11 let. Nikoli jim niso bila priznana niti osnovna človekova pravica. V državah na drugem koncu tega dramatičnega kontinuuma so dekleta in mlade ženske odkrite filmske ali glasbene talente, ki za svojo prvo vlogo prejmejo milijonske zneske, ki jih niti prebrati ne zmorejo.

Hkrati se nekatere ženske, ki uresničujejo pravice, vse pogosteje sprašujejo o bistvenem benefitu emancipacije žensk, saj so obdržale žensko, a prevzele tudi moško vlogo. V tej večplastni vlogi so ženske hkrati matere, žene in poslovne ženske, kar jim je v dneh povečanega stresa zaradi velikih obveznosti in življenjskih izzivov lahko preveč. Kljub temu se s svobodo in pravicami ne trguje, tudi če bi to pomenilo potencialno manj stresa (kar samo po sebi ni dokazljivo).

Ženska pričakovanja in moške obveznosti

V naši državi se 8. marec večinoma povezuje z ženskimi pričakovanji in moškimi obveznostmi. Zabave na delovnem mestu, srečanja žensk v moški ali lastni organizaciji in – darila, ki jih moški dajejo ženskam ali ženske drug drugemu. Ženske, ki niso v zakonu ali ljubezenski zvezi ali pa nimajo otrok ali skrbnih družinskih članov, ali imajo družinske člane, ki si ne morejo privoščiti nakupa darila, se lahko počutijo zapostavljene in ta veliki svetovni praznik povezujejo z občutkom žalosti, zapuščenosti in samopomilovanja. Kako napačno, a zelo razumljivo. Kajti, če bi se dan žena obravnaval kot obletnica uspešnega ženskega boja za pravice, ne pa skozi velikost šopka ali parfuma, bi se na ženske prenesel vsaj del solidarnosti in ponosa žensk po vsem svetu zaradi globalnega boja za ženske pravice. Morda bi se prav na ta dan spomnile deklic, deklet in žensk, ki živijo v najsurovejših življenjskih pogojih. Morda bi jim s tišino izkazale čast. Morda ne bi mislile na lastno usodo premajhnega šopka.

Hkrati je vse komercializirano, da bi se ženske spomnile na pričakovanja, moške na obveznost, zapostavljene pa na njihovo situacijo. Komercijalizacija praznika z namenom spominjanja na priložnost in spodbujanja k nakupu je sprejemljiva, ker živimo v potrošniški družbi – mora se prodati in zaslužiti. Vendar je problem v tem, da se dan žena pri nas obeležuje zgolj potrošniško, medtem ko sporočila ali dogodki, povezani s pravim pomenom dneva žena – skorajda ni.

Dejstvo, da še vedno govorimo o ženskih organizacijah, ženskih združenjih znotraj političnih strank, ženskih gibanjih, ženskih večerih, ženskih zabavah ipd., govori v prid temu, da resnična enakost še vedno ne obstaja. Ženskam se zdi, da se morajo vsake toliko združiti, da bi jih večji, moški "konglomerati" poslušali in na koncu – integrirali. Ali se morda gre za napačno percepcijo in linijo manjšega odpora določenega števila žensk zaradi v otroštvu prevzete paterfamilias strukture, ki jo prenašajo tudi na svojo sekundarno družino in celo na pogled celotne skupnosti? Ali pa gre morda za resničen odpor moških do žensk, ki se v določenih situacijah lahko meri tudi z moškim šovinizmom – ponovno zaradi naučenih vzorcev iz otroštva. Verjetno je, da sta obe predpostavki na delu.

Zato gledamo v družbo 21. stoletja, katere del smo tudi mi, da z ureditvijo reši problem razlik in različnosti z uvedbo zakonov in obveznosti, ki določajo število žensk na političnih in javnih funkcijah.

Zato gledamo v ženske 21. stoletja, da naredijo nujen korak k družbi in ji pomagajo, da (p)ostane vključujoča. Kajti težko je biti vključujoč, če druga stran noče pristopiti.

Srečen dan žena vam želi Patria.