DAN SE SPOMINJANJA NA UBIJENE IN RANJENE DRŽAVLJANE MEDI REESIJI Leto minevajo, rane se ponovno odpirajo

SARAJEVO, (Patria) - Združena komemorativna seja Skupščine Kantona Sarajevo, Mestnega sveta Sarajeva in občinskih svetov s območja KS ter polaganje cvetja na kraj tragedije, tudi letos obeležujejo 5. februar – Dan spomina na vse ubite in ranjene državljane med agresijo v obdobju 1992-1995 in 29. žalostno obletnico tragedije 68 naših sokrajanov na tržnici Markale na dostojanstven način.

Organizatorji komemoracije so bili tudi letos Skupščina Kantona Sarajevo, Mestni svet Sarajeva in občinski sveti s območja KS. Seja se je začela z intoniranjem državne himne Bosne in Hercegovine, učenjem Fatihe in minuto molka v počastitev žrtev.

Komemorativno sejo je s kratkim nagovorom odprl podpredsednik Skupščine KS Vibor Handžić, ki je zbrane spomnil, da je bil na današnji dan pred 29 leti na tržnici Markale storjen strahovit zločin.

„Takrat je bilo ubitih 68, ranjenih pa 142 naših sokrajanov. Največji masakr državljanov Sarajeva v pretekli agresiji je bil izbran za simbol in ga obeležujemo kot Dan spomina na vse nedolžne državljane Sarajeva, ubite med obleganjem Sarajeva. Peti februar 1994. leta je bil med obleganjem 1992-1995 skoraj vsak dan, saj je umrlo več kot 12.000 državljanov Sarajeva, od tega 1.601 otrok,“ je poudaril podpredsednik Handžić.

Nato je napovedal poseben nagovor profesorja Zuhdija Zukanovića, dekana Fakultete za islamske vede.

„Leta minevajo od smrti naših najdražjih, a praznina v naših življenjih in rana v naših dušah zaradi slovesa od njih se še ni zapolnila in pozdravila! In ne samo, da ne celijo, ampak se zelo pogosto odprejo in potem bolijo močneje in težje. Dovolj je, da vidimo kraj, kjer so bili ubiti, da vidimo nekoga od njihovih prijateljev, da se spomnimo njihovega glasu, smeha, njihovih običajnih besed in fraz, dovolj je, da sebe vidimo v ogledalu, koliko smo osiveli in ostareli zaradi njihove prezgodnje smrti, in da se rana ponovno odpre, solza pa steče,“ je čustveno začel svoj priložnostni govor dekan Zukanović.

Nato se je spomnil časov, ko so nas napadali z granatami in ostrostrelskimi kroglami z vseh strani in z vseh vzpetin in ko smo umirali vsak trenutek, na vsakem mestu, od šrapnelov in krogel, pa tudi bolečine in spoznanja, da smo prepuščeni sami sebi, ko smo si bili sami maloštevilni, neoboroženi, slabo organizirani, a so nas tudi takšne nekateri obtoževali, da smo skupaj z drugimi razbili našo skupno državo.

„Težko je bilo v tistih časih biti optimist! Takrat se je po kdo ve kolikokrat dvignil bosanski duh, skozi otroke in starce, skozi mladeniče in mladenke, skozi moške in ženske, manj in bolj izobražene, skozi tiste z obrobja mesta, iz vež in bazarjev, ki so se dvignili, da branijo mesto, da branijo Bosno in Hercegovino, popolnoma zavedajoč se, da če pade mesto, bo padla tudi Bosna, s tem bo izginila zibelka večstoletnih različnosti in skupnega življenja, razpršil se bo sanj o deželi na razpotju svetov, ki jih kot most povezuje in ne dovoli, da se razdvojijo, nehal se bo tako večstoletna tradicija, da ljudje različnih narodov, religij, pogledov na svet in identitet živijo skupaj! Ni nas bilo veliko, a bili smo enotni, vsakdo, ki je ostal v mestu, nam je bil blizu. Sploh nismo obračali pozornosti na to, kdo je on ali ona in po čem se razlikuje od nas, poudarjali smo tisto, kar nam je skupno. Znana je bila le delitev na tiste, ki rušijo, in nas, ki branimo Bosno,“ je evociral spomine dekan Zukanović na to po vsem posebno zgodovinsko obdobje našega mesta in države Bosne in Hercegovine.

Spomnil je, da so informacije o tem, kje streljajo, kje je mogoče dobiti kakšno hrano, panj ali vejo, s katero se lahko zakuri ogenj, kako priti do vode, bile vsem nam življenjsko pomembne, medtem ko smo tiste, ki so nam jih posredovali, resnično ljubili.

„Nikoli nismo bili tako iskreni kot v času obstreljevanja, ko smo se zbirali v vežah, zakloniščih, garažah, pod stopnicami, odpirali svoje duše in govorili tudi o najbolj intimnih doživetjih in dogodkih, vedoč, da to delimo s tistimi, ki so nam blizu, čeprav smo jih do takrat morda le nekajkrat videli. Spoznavali smo takrat neskončno človeško velikodušnost. Bili smo srečni v tistih časih, da lahko pomagamo drugemu, bili smo skrajno nesebični, dajali smo drugemu hrano, čeprav smo vedeli, da že jutri sami ne bomo imeli kaj jesti, tekli smo reševat ranjene, zavedajoč se, da se morda tudi sami ne bomo vrnili, in tega nismo obžalovali.

Ničesar nismo imeli, pa tudi ničesar nismo potrebovali, in v tistih redkih trenutkih, ko ni streljalo – smo čutili nenavadno mirnost, kot nikoli prej ali pozneje,“ je podrobno opisal čustveno sliko vsakega izmed nas, ki je doživljal najtežje obdobje v zgodovini BiH.

Poudaril je, da smo vsi skupaj čutili veličino preprostosti.

„In uspeli smo! Branitelji Bosne in Hercegovine so, ne glede na moč vseh, ki so jo napadali in razgrajevali, obranili svojo domovino! Bosno, srčasto deželo na hribovitem Balkanu! In že prej je bila tarča velikih sil, a nobena ni nikoli uspela v celoti vladati. Ostajala je svoja, posebna, kljubovalna in ponosna, trajen navdih za prihodnja pokolenja! V njej se je vedno o preteklosti govorilo s ponosom, o prihodnosti pa z upanjem. V Bosni in Hercegovini ne navdušujejo le njene naravne lepote, bogata, večplastna slavna zgodovina in tradicija, ampak predvsem neukrotljiv in nepremagljiv duh njenih sinov in hčera,“ je zaključil ta del svojega nagovora dekan Zukanović.

Poudaril je, da se žal, s časom te vrednote vse bolj izgubljajo in izginjajo, ter da nam tudi tisto, kar je od njih ohranjeno, vse bolj izmika iz rok.

Vprašal se je, ali so toliko tisočerih ubitih umrlo zato, da bi Bosna danes ostala prazna, da bi jo zapuščali mladi, da bi se vanjo nikoli več ne vrnili, da jo s svojo neumnostjo in neodgovornostjo predajamo tistim, ki jo bodo popolnoma uničili?!

„Ker se obračam na najbolj odgovorne posameznike v Kantonu, Mestu in občinah, ljudi, ki usmerjajo življenje državljanov prestolnice naše domovine, od katere se pričakuje, da bo vedno avangarda v vseh pozitivnih trendih in aktivnostih, dovolite mi, da v tem trenutku opozorim na skrajno nujnost, da delamo na zaustavitvi negativnih trendov, ki vse bolj slabi bosanskohercegovsko družbo in grozi, da jo bo prej ali slej popolnoma uničila, in da jih postopoma usmerjamo v pozitivno smer,“ je dejal dekan Zukanović.

V tem smislu je med drugim poudaril, da je skrajni čas, da zberemo vse relevantne dejavnike, ki jim je mar za krepitev Bosne in Hercegovine: predstavnike političnih strank, verskih skupnosti, znanstvenih, izobraževalnih in kulturnih ustanov, gospodarstvenike, mladinske organizacije in medijske hiše, da bi dosegli konsenz o načinu optimalnega delovanja države, ki bi bil v interesu vseh dobronamernih ljudi.

„Vsako prizadevanje za gradnjo države brez dialoga in spoštovanja mnenj drugih se je usodno končalo. Mi se tega še posebej zavedamo. Moramo se zavedati, da je mogoče graditi boljše življenje tukaj v Bosni in Hercegovini, skozi konsenz o njeni notranji funkcionalni ureditvi in organizaciji, ob spoštovanju človekovih pravic in uresničevanju enakosti vseh njenih državljanov in državljank na celotnem ozemlju, s stalnim dvigovanjem kakovosti izobraževanja, čvrstejšim povezovanjem znanstveno-raziskovalnega dela s gospodarstvom in močnejšo industrializacijo naše države, ki bo vključila vse naše potenciale. Pričakujemo, da bodo mlade generacije, ponosni mladeniči in mladenke, gradile novo Bosno in Hercegovino, ne le v smislu formalnega izpolnjevanja političnih, ekonomskih, pravnih, gospodarskih, vojaških, zdravstvenih itd. standardov sodobne funkcionalne države, ampak na večplastnih temeljih civilizacijskih vrednot tisočletne države, ki ji bodo dale trdnost, prepoznavnost in omogočile konstanten razvoj in napredek,“ je sporočil dekan Zukanović.

Dodal je, da ima vsaka generacija svoje izzive, in poudaril, da je to še posebej izraženo tukaj pri nas v Bosni in Hercegovini.

„Odvisno od tega, ali jih pravočasno opazijo, kako dobro jih razumejo in kako kakovostno se nanje odzovejo, te generacije puščajo pozitiven ali negativen pečat v zgodovini. Bil bi srečen, če bi bila naša generacija pomnjena po tem, da je obranjeno, a izčrpano domovino, naredila za kraj poželjnega življenja, v katerega se mladi vračajo,“ je zaključil dekan Zukanović svoje priložnostno nagovarjanje.

Po tej seji so se vsi udeleženci udeležili priložnostnega spominskega programa za vse žrtve, cvetje na spominsko obeležje na tržnici Markale pa so položili člani družin, predstavniki vseh ravni oblasti v BiH, mednarodne skupnosti in nevladnega sektorja.

V okviru omenjenega spominskega programa se je vsem prisotnim na kratko oglasila ministrica za delo, socialno politiko, razseljene osebe in begunce KS Ivana Prvulović.

„Današnji dan spomina bom izkoristila, da se spomnim premraženih in lačnih državljanov Sarajeva, ki so jim izklopili elektriko, zaprli vodo in prekinili telefonske povezave s svetom, tistih, ki so po ulicah Sarajeva tekli, bežeč pred ostrostrelskimi kroglami in se skrivali v kleteh pred granatami, ljudi, od katerih so poskušali narediti živali, ki se borijo za goli obstoj, vseh nas, ki so nam v tistih štirih letih poskušali odvzeti dostojanstvo,“ je na začetku svojega nagovora dejala ministrica Prvulović, ter pozvala vse tiste, ki so ubežali sodbam zemeljskih sodišč zaradi storitve naštetih hudodelstev, da se jih spomnijo in pognejo glavo.

Med drugim je pozvala tudi sosede, naj spregovorijo o množičnih grobiščih, da bi ubite in njihove družine končno našle svoj mir.

„Na koncu vas vse pozivam, da se vsakodnevno in neumorno odpovedujemo retrogradnim idejam, celotno človeštvo pa, da ne zmanjšuje pomena neofašizma, da se nikoli nikomur ne ponovijo Markale,“ je poudarila ministrica Prvulović, ter pozvala vse nas, da od pozabe rešimo vse dobre ljudi iz tistega časa zla, vse tiste, ki so se uprli norosti, ki so svoje prijatelje skrivali, reševali in jih branili pred tem zlom.

Pred 29 leti so na Markalah umrli: Senad Arnautović, Ibrahim Babić, Mehmed Baručija, Ćamil Begić, Emir Begović, Vahida Bešić, Gordana Bogdanović, Vaskrsije Bojinović, Muhamed Borovina, Faruk Brkanić, Sakib Bulbul, Jelena Čavriz, Almasa Čehajić, Zlatko Čosić, Alija Čukojević, Verica Ćilimdžić, Smilja Delić, Ifet Drugovac, Dževad Durmo, Fatima Durmo, Kemal Džebo, Ismet Fazlić, Vejsil Ferhatbegović, Dževdet Fetahović, Muhamed Fetahović, Ahmed Fočo, Majda Ganović, Isma Gibović, Rasema Hasanović, Alija Hurko, Mirsada Ibrulj, Mustafa Imanić, Rasema Jažić, Razija Junuzović, Hasija Karavdić, Mladen Klačar, Marija Knežević, Selma Kovač, lbro Krajčin, Sejda Kunić, Jozo Kvesić, Numo Lakača, Ruža Malović, Jadranka Minić, Safer Musić, Nura Odžak, Mejra Orman, Hajrija Oručević, Seid Prozorac, Smajo Rahić, Igor Rehar, Rizvo Sabit, Zahida Sablja, Nedžad Salihović, Hajrija Smajić, Emina Srnja, Džemo Subašić, Šaćir Suljević, Hasib Šabanović, Ahmed Šehbajraktarević, Bejto Škrijelj, Junuz Švrakić, Pašaga Tihić, Munib Torlaković, Ruždija Trbić, Džemil Zečić, Muhamed Zubović in Senad Žunić.

Spominjamo se, da je bila najbolj prometna sarajevska tržnica Markale tudi med agresijo na Bosno in Hercegovino od 1992. do 1995. eno od mest oskrbe in priložnost za oskrbo prebivalcev obkoljenega mesta. Na tem mestu se je trgovalo s prehrambenimi izdelki in vsem tistim, kar je na kakršen koli način lahko služilo državljanom Sarajeva, da preživijo težke vojne dni in obleganje, vključno z izmenjavo informacij. Markale so med obleganjem Sarajeva bile tudi kraj srečevanja prijateljev ter kraj ustvarjanja novih in obnavljanja starih poznanstev.

Tržnica in zaprta Mestna tržnica Markale v starem delu Sarajeva sta bili dvakrat obstreljeni. Po februarju 1994. leta, v masakru ob koncu vojne, 28. avgusta 1995. leta, so pri Mestni tržnici Markale umrli 43, ranjenih pa 84 civilistov.

Obleganje Sarajeva se je začelo 5. aprila 1992. leta, končalo pa 29. februarja 1996. leta. Trajalo je 1.425 dni. V tem času je bilo okoli 350.000 prebivalcev izpostavljenih vsakodnevnemu ognju pripadnikov nekdanje JNA in paravojaških formacij, kasneje pa pripadnikov Vojske Republike Srbske, iz skoraj vseh vrst orožja, s položajev, nameščenih na okoliških hribih. Niso uspeli sestopiti in zavzeti mesta le zaradi ogromne volje, želje in prizadevanj braniteljev, večinoma državljanov, ki so se odzvali pozivu k obrambi, ter sprva skoraj neoboroženi, v supergah in kavbojkah, z minimalno oborožitvijo, stali na braniku mesta.

Med obleganjem je umrlo 11.541 državljanov Sarajeva, med njimi 1.601 otrok, več kot 50.000 civilistov pa je bilo lažje ali težje ranjenih. Ocenjuje se, da je bilo na mesto med obleganjem izstreljenih okoli 500.000 projektilov, medtem ko je bilo 22. julija 1993. leta na mesto izstreljenih rekordnih 3.777 projektilov. Dnevno je bilo nanj v povprečju izstreljenih 329 granat.

Radovan Karadžić, nekdanji predsednik Republike Srbske, je bil pred Mehanizmom za mednarodne kazenske sodišče (MMKS) pravnomočno marca 2019. obsojen na dosmrtni zapor, med drugim tudi za teroriziranje in obstreljevanje državljanov Sarajeva, kar je tudi ena od točk, za katere je bil na dosmrtni zapor junija lani obsojen tudi Ratko Mladić, poveljnik Glavnega štaba Vojske Republike Srbske (VRS). Za umore 68 državljanov Sarajeva in ranjavanje 142 njih je bil obsojen tudi poveljnik sarajevsko-romanijskega korpusa Stanislav Galić. Dragomir Milošević je bil leta 2009 s strani haaškega sodišča obsojen na 29 let zapora zaradi terorja nad civilisti v Sarajevu.