Dan, ko se obeležuje umor Vukovara

Skoraj tri ure je potrebovala kolona, da je prišla od vukovarske bolnice do pokopališča. Skoraj tri ure je nepregledna procesija ljudi korakala od enega do drugega mitskega kraja. Ni tiha kolona, ne molči v njej. 
Molilna skupnost šteje rožni venec, "Zdrava Marija, Božja Mati", mrmljajo.

Drugi vsakomur, ki jih želi poslušati, kažejo, kje se je kaj dogajalo med bitko za Vukovar. Tretji, med njimi je najlažje prepoznati razseljene Vukovarce, ki se objemajo, rokovajo, poljubljajo in smejijo. Niso se že dolgo videli. Preživeli so še eno leto, prišel je spet dan, ko se srečujejo s svojimi nekdanjimi someščani, s sotrpini, z ljudmi, ki so jim nekoč bili sosedje.

Uradni naziv pohoda je Kolona spomina. Zanje je to, vendar, kolona spominjanja. Srečanja z dragimi ljudmi jih spominjajo, da so nekoč bili državljani Vukovara, da so nekoč bili prebivalci istega mesta.

- Poglej gor, ta dva sta moja, naenkrat zavpije dekle. Obračamo se za njenim glasom in gledamo, katera dva sta njena. Stoji pod seznamom pogrešanih, razteza se na desetine in desetine metrov, gosto natisnjena imena in priimki. Smeje se, prijateljice jo fotografirajo pod imeni njenih pogrešanih. Imela bo sliko, ki jo bo spominjala.

Iz vukovarske bolnice so vojaki JNA in raznih četniških paravojaških druščin izvedli ranjence, bolniško osebje in nekaj državljanov, ki so upali, da bodo tam našli rešitev. Odpeljali so jih in več kot dvesto jih ubili. Tisti srečnejši so končali v koncentracijskih taboriščih preko Donave. Mnogi se danes niso vrnili.

Na dvorišču bolnice, kjer so se odvijali zadnji mučni trenutki vukovarskega odpora in kjer je oficir JNA lagal, da nikomur ne bo storil krivice, danes ni bilo gneče. Odkar je pred dvema letoma Kolona spomina razklana na državno in protestno, mnogi niso prepričani, ali je tudi mesto na dvorišču ali je bolje, da himno, recitacije in pesmi mornariške klape poslušajo na cesti in gledajo na video zidu. Dvorišče je tako ali tako premajhno, da bi sprejelo vse, ki se pridružujejo koloni.

Skoraj tri ure potrebuje kolona, da pride od bolnice do pokopališča. Od enega mitskega kraja do drugega. Ni lahka pot. Ob cesti se ponuja okrepitev. Podjetnejši stanovalci sosednjih hiš ponujajo žganje po pet kun za kozarček. Da se obnovi moč na poti proti pokopališču.

Mnogi po okrepitvi obupajo in se odločijo, da počastijo mrtve ob šanku. V Vukovarju ni niti enega prostega stola v kavarnah. Živo je v njih, vsaj na ta dan. Dan, ko se obeležuje umor mesta, piše Index.