Dan belih trakov v švedskem parlamentu: Sporočila o genocidu, spominu in odgovornosti

(Patria) - V švedskem parlamentu - Riksdagu je bil včeraj obeležen Dan belih trakov s seminarjem, posvečenim spominu na žrtve zločinov, storjenih v Prijedoru leta 1992, v organizaciji Veleposlaništva BiH v Stockholmu in Parlamentarne skupine prijateljstva za Zahodni Balkan Riksdaga.

Dogodek je potekal pod okriljem poslanke Azre Muranović, uvodna nagovora in predavanja pa so imeli veleposlanik Bosne in Hercegovine na Švedskem Bojan Šošić, profesor David Pettigrew in profesor Goran Šimić.

Zaključni nagovor je imel nekdanji švedski minister za pravosodje, dolgoletni poslanec v Riksdagu in podpredsednik Odbora za zunanje zadeve Riksdaga Morgan Johansson.

V svojem nagovoru je veleposlanik Šošić spomnil, da Dan belih trakov simbolizira enega najbolj prepoznavnih trenutkov sistematičnega preganjanja nesrbskega prebivalstva v Prijedoru, ko so 31. maja 1992. bošnjaški in hrvaški civilisti bili prisiljeni označevati svoje hiše z belimi platni in nositi bele trakove okoli rok.

Poudaril je, da mednarodne preiskave in sodni postopki potrjujejo, da prevzem oblasti v Prijedoru ni bil spontan, temveč del usklajenega projekta preganjanja, vzpostavitve taborišč, deportacij in uničevanja družbenega in kulturnega prisostva nesrbskega prebivalstva.

Glede širšega konteksta vojne je Šošić predstavil tudi diagrame iz dela generala Martina Špegelja, ki prikazujejo, kako je konec osemdesetih let potekala reorganizacija JLA, centralizacija vojaškega poveljevanja in postopno slabljenje ustavne vloge republik in njihovih civilnih institucij, s čimer so bili ustvarjeni institucionalni predpogoji za vojne proti Hrvaški in BiH.

Profesor David Pettigrew je naslovil močan apel članom Riksdaga in diplomatski skupnosti za podporo izgradnji spomenika za 102 ubita prijedorska otroka v središču Prijedora, pri čemer je spomnil, da lokalne oblasti že vrsto let zavračajo dovoljenje za njegovo postavitev.

Pettigrew je govoril tudi o stradanju otrok po vsej Bosni in Hercegovini, vključno s Fočo, Višegradom, Sarajevom in Srebrenico, pri čemer se je spomnil Fatime Muhić, najmlajše žrtve, pokopane v Memorijalnem centru Potočari, ter novorojenčkov, ubitih v živih kresih na ulici Pionirska in na Bikavcu v Višegradu, za katere niso ostala ne ime ne fotografija.

Posebej je izpostavil dejstvo, da je bilo v obkoljenem Sarajevu ubitih več kot 1.600 otrok, pri čemer se je spomnil spomenikov in institucij, ki ohranjajo kulturo spomina, kot so spomenik ubijeni otroci obkoljenega Sarajeva, Muzej vojnega otroštva in Sarajevski spominar.

Pettigrew je zaključil, da prav ubijanje otrok jasno kaže na genocidni značaj agresije, saj je bil cilj uničenje same prihodnosti skupnosti.

Profesor Goran Šimić je poudaril, da se množični in organizirani vojni zločini ne morejo zvesti zgolj na individualno kazensko odgovornost.

Kot primer je navedel Prijedor, kjer je bilo do zdaj okoli sto oseb preganjanih zaradi različnih kategorij vojnih zločinov, od genocida in zločinov proti človeštvu do vojnih zločinov proti civilnemu prebivalstvu, vendar kjer družba ostaja globoko razdeljena med storilce in žrtve.

Tisto, kar se je izpostavilo v predavanju profesorja Šimića, je dejstvo, da je s pravnomočnimi sodnimi sodbami potrjeno, da so bili v Prijedoru storjeni genocid, zločini proti človeštvu in vojni zločini proti civilnemu prebivalstvu.

Šimić je opozoril, da selektivna memorijalizacija in izostanek širšega družbenega soočenja s preteklostjo onemogočata dolgoročno premagovanje travm.

Poudaril je, da so poleg sodnih procesov potrebni tudi drugi mehanizmi tranzicijske pravice: jasno ugotavljanje dejstev, reparacije, postavitev spomenikov vsem žrtvam in ustvarjanje družbenega prostora, v katerem bo ugotovljena resnica temelj prihodnjega sprave in zagotovilo, da se takšni zločini nikoli več ne ponovijo.

V zaključnem nagovoru je Morgan Johansson opozoril, da je tisto, kar se je zgodilo v Prijedoru leta 1992, predstavljalo enega prvih znakov genocidne politike, ki je kasneje dosegla vrhunec v Srebrenici.

Poudaril je, da je mednarodna skupnost takrat odpovedala, ker ni pravočasno prepoznala niti ustavila zločinov.

Spomnil je, da so po vojni sledili poskusi krepitve mednarodnega prava z ustanovitvijo mednarodnih sodišč in razvojem koncepta "odgovornosti za zaščito", vendar se danes soočamo z resnim spodkopavanjem mednarodnega pravnega reda, vključno z napadi na Mednarodno kazensko sodišče in relativizacijo mednarodnega prava s strani velikih sil.

Johansson je opozoril, da je treba lekcije Bosne in Hercegovine danes gledati tudi v luči Ukrajine, Palestine, Sudana in drugih sodobnih konfliktov, pri čemer je poudaril, da je obramba mednarodnega prava in institucij, kot so Združeni narodi, Meddržavno sodišče in Mednarodno kazensko sodišče, eno najpomembnejših vprašanj sodobnega sveta.

Seminarju je sledil tudi umetniški del, posvečen kulturi spomina, ki je vzbudil veliko zanimanje prisotnih poslancev, diplomatov in predstavnikov akademske skupnosti.

Trije umetniki - Adis Elias in Danis Lan Fejzić ter Elma Čaušević-Mujezinović - so vsak s svojim vizualnim jezikom, različnim številom del in specifičnimi simboli, metaforami in aluzijami, odprli prostor spomina na tragedijo, ki jo danes poznamo kot Dan belih trakov.

Od imitacije otroške risbe in asociacije na Krik do skulpture spečega otroka, dela so združena v formatu digitalnega odtisa "življenja" v srečanju z resničnimi jabolki in njihovim močnim simboličnim potencialom.

V tej sinergiji je opazovalec povabljen k lastnemu kontemplativnemu procesu in premišljevanju o usodi posameznika in človeštva, ki se kljub izkušnji tragedije znova priseže na "nikoli več".

Predstavljena so bila tudi izbrana dela iz cikla "1992" Mensura Bešlagića, umetniške refleksije o stradanju civilistov prijedorskega območja in trajnih vprašanjih spomina, empatije in človeške odgovornosti po množičnem nasilju.

Kot je bilo poudarjeno med seminarjem, Bešlagićeva dela kažejo, da 1992. ni bilo le leto ali številka, temveč rana, ki je življenja ljudi razdelila na "pred" in "po".

Posebno pozornost je izzval tudi odziv enega visokega častnika švedske vojske in nekdanjega pripadnika švedskih mirovnih sil v Bosni in Hercegovini, ki je po seminarju sporočil: "Hvala za današnji dogodek. Zelo informativno in pomembno. Rekel bi celo delno pozabljeno. Kako je to mogoče?"